Natisnite    Pošljite prijatelju

Človečnost na preizkušnji

Osnovna značilnost sodobne ekonomije je, da je zavrgla vse kulturne, socialne in religiozne okvire, celo državne meje so ji postale neznosna ovira.
 Projekt nastajanja združene Evrope pomeni natančno udejanjanje teh zamisli. Kaj kmalu bomo vsi spoznali, da je toliko opevani proces globalizacije le perverzna igra velekapitala, ki se želi otresti še zadnjega omejitvenega dejavnika, to je nacionalne države.

EKOLOGIJA DUHA

Cilj: "fachidioti"!

Posledice globalizacijskih procesov je tudi pospešena globalizacija svetovne okoljske krize. Poglejmo si nekatere nesmisle. Afričani so v svoji zgodovini pridelali zase dovolj hrane, dokler jim niso Evropejci vsilili koncept industrijskega kmetijstva z ogromnimi plantažami monokultur, ki so bile namenjene izvozu, seveda v Evropo!

Afričani so zaradi finančne odvisnosti od prilivov tujega kapitala in zaradi korupcije lastnih vladajočih elit uničili z monokulturami prst, še prej pa seveda z zemlje pregnali domače prebivalstvo. Danes je afriško prebivalstvo stlačeno v primestne gete in je odvisno od uvoza hrane  ali pa celo bedno strada in umira v pričakovanju tuje humanitarne pomoči. Ni daleč dan, ko bodo monokulturne plantaže popolnoma uničile večino še preostale rodne prsti. In kaj bo ostalo domačinom? Človeka nevredno životarjenje ob uničenih naravnih virih! Peščica tistih, ki so si z uničevanjem okolja prigrabili judežev denar, se bo seveda pravočasno preselila v bolj prijazne kraje. Doklej še?

Območje Sahela, kjer dandanes lakota najbolj straši, je bilo nekoč plodno območje. Erozija prsti, spremembe vodnih režimov, klime ter še mnogo drugih, medsebojno prepletenih vzrokov in posledic povzroča hitro širjenje Sahare proti jugu in stotisoči že beže pred napredujočim peskom.

Podobno zgodbo kot Afričani pa vse bolj doživljajo tudi prebivalci, ki žive na področjih največjega izsekavanja tropskih deževnih gozdov. Ponovno imamo opravka z vsiljenim ekološkim imperializmom Evropejcev. Evropski gozd se obnavlja zvečine iz mineralne podlage, ki je preostala po umiku ledenikov ob koncu ledene dobe, zato prenese tudi obsežnejša izsekavanja. Obnova tropskega deževnega gozda pa je skoraj v celoti  odvisna od organske snovi, ki jo ta gozd tvori. Če ga izsekamo, izgubi lastni substrat za obnovo, obilno deževje pa hitro spere prst. Posledice so katastrofalne.

Politiki, ki danes podpirajo procese globalizacije, so ali popolni nevedneži ali pa sestavni del te nevarne igre. Z uresničevanjem globalizacijske doktrine postajajo ljudje vse bolj gola delovna sila, narava pa le spisek uporabnih surovin in energetskih virov. Človečnost in narava sta v ruševinah zato, ker smo posamezniki in naravne dobrine postali le še zaloge, "input" ekonomskih kalkulacij. Ob izteku uporabne vrednosti, na "outputu",  pa ljudje postanemo breme "socialnih transferjev", potrošeni predmeti pa odpadek. Iztrošeni ljudje, ki izgubljajo tržno vrednost na trgu delovne sile, torej starejše generacije, bolniki ali delovno manj zmožni, tako vse bolj postajajo grozljivo podobni industrijskim in potrošnim odpadkom. Lahko smo prepričani, da sta človeštvo in narava izgubila prav vso kulturno in socialno zaščito.

Poglavitne značilnosti-znanstveno tehnične in ekonomske elite so postale prevzetnost, nečimrnost in domišljavost. Nič ni svetega znanosti! Tehnologija je v toliki meri zaznamovala današnjo kulturo, da so praktično vse socialne dejavnosti postale podrejene tehničnim kriterijem. Vse več socialnih skupin je prisiljenih delovati po tehnično-organizacijskih vzorcih. Vsi vodilni naj bi postali predvsem menedžerji: v znanosti, umetnosti, kulturi, pravu, izobraževanju in celo religiji.

Ta pojav je prav lahko zaznati tudi v Sloveniji. Pri nas iz šol izganjajo še zadnje ostanke humanistične vzgoje, glasbeni in likovni pouk. Vse je podrejeno le enemu cilju, privzgojiti si čim večje število "fachidiotov", čredo državljanov, ki niso sposobni razmišljati s svojo glavo, ljudi, ki niso zmožni izpeljati lastnih zamisli. Zatiranje svobode in ubijanje sleherne akcije v posamezniku je temeljno načelo ZTK (Znanost-Tehnologija-Kapital) elit. Na trenutke prav histerično propagiranje nujnosti razvoja informacijskih sistemov in kapitalska podpora multimedijski sceni nam lepo pokažeta vso naravo delovanja ZTK elit. Vedeti moramo, da je informacijski sistem predvsem orodje totalitarizma, svetovne mreže pa le podpora globalizacijskim procesom. Če je multimedijska iluzija korenček, potem je palica redno vsakodnevno skozi medije objavljani strah.

Kultura je v zgodovini postavljala meje in omejitve.
Tehnologija in ekonomija sta danes presegli vse meje, čeprav sta ravno tako le del današnje kulture. Ne premoremo več "slovenskih sort" fižola, ker uničujemo domače historične sorte kulturnih rastlin in jih nadomeščamo z uvoženim patentiranim življenjem. Danes nimamo "slovenske marmelade", ker je  vsa prehrana tipizirana in standardizirana, prav tako nimamo "slovenske hiše", ker je gradbena tehnologija svetovni pojav. Nekoč tradicionalno bivališče, dom družine, dom niza rodov, je le še tržna dobrina, ki se prodaja in kupuje. Ljudje smo le še blago na trgu delovne sile.

Potisnjeni smo v vlogo brezdomcev, ljudi brez korenin, smo le še objekti, ki jih po tržni ceni najema kapital, nekatere kot "roke", druge kot "možgane". Izničenje ljudi v delovno silo dodatno povečuje brezposelnost in bedo. Globoke osebne stiske nezaposlenih so prikazane v odstotkih, le še eden od podatkov v makroekonomski sliki države. Posameznik je samo še EMšO, davčna številka in številka zdravstvenega zavarovanja ali zavarovalne police. Vse pa nas kot številke budno nadzoruje Veliki brat, centralni računalnik, kjer smo skrbno evidentirani, popisani in na voljo tistim, ki z nami manipulirajo.

Sistem tržne ekonomije vsekakor stremi k nesonaravnosti, zato tradicionalni ekonomski instrumenti ne bodo zmogli rešiti okoljske krize planeta. Rešitev tiči v nas samih!

V ljudi se polagoma in vztrajno zajeda strah zaradi nepredvidljivosti možnih nadaljnjih scenarijev okoljske krize, ki smo jo sami povzročili. Strah nas je postalo naše lastne uničujoče tehnološke moči, in to je pravzaprav celo dobro. Človek je s svojo tehnološko navlako postal planetarna sila s hudo rušilno močjo in je danes že dosegel tisto razvojno civilizacijsko točko,  ko se zastavlja nevarnost preživetja lastne vrste. Nujno moramo torej uravnovesiti svoje poslanstvo in svoje početje. Ne smemo več delati tistega, kar zmoremo, temveč tisto, kar smemo. Ofenzivne strategije razvoja moramo nadomestiti z defenzivnimi. Izkušnje preteklosti moramo po malem vgraditi v dovolj senzibilno politiko prihodnosti, z obilo modrosti.

Človek je postal naš največji up in naše največje tveganje.

(Odlomki  iz knjige: Nespametni bodo žejni)

Priporočljivo branje >>> Knjige o ekologiji in okolju