Damoklejev meč:: Globočina::

28.12.2018 | Avtor: Boštjan Grošelj

DAMOKLEJEV MEČ

Sonce ožarja gozda temine,
da mednje prinese luč.
V krošnjah se lomi svetloba,
ki življenja je ključ.

Samoten popotnik po stezi stopa,
v iskanju smisla sopeč.
Ugiba, ali na pravi je poti,
ker prepričan ni več.

Razmišlja v hojo potopljen,
ko korak je že boleč,
kam v resnici gre svet,
ki vsega ima preveč.

Imeti, imeti še vedno vlada,
prezira se narave meč,
čeprav bo ona obstala,
le sebičneža ne bo več.

Gozd

GLOBOČINA

Kako najti pravo sočutje
v svetu, ki malikuje
sebičnost kot dobro počutje,
v svetu, ki nagrajuje
grobost in človeka sesutje?

V svetnem pogonu
za videza bliščem
ne najdeš je strune,
ki nežno zveni,
ne najdeš cvetlice,
ki sladko diši,
ne moreš čutiti,
da človek lahko
le iz sebe živi.

V najgloblji globočini,
kjer moraš luč prižgati,
da kos si pajčevini,
ki skriva se v temini,
prekriva najčistejše,
želi zatreti najmehkejše.

Le tam boš našel
večni svoj zaklad,
oplajala bo tvoje bitje
iskra sreče neminljive,
za ujetnika razuma
povsem nerazumljive.

Ko enkrat doživiš,
da plamen ta mogočni
srce prežge blodeče,
ni sile je preteče,
ki mogla bi razbiti
resnice vrč rohneče.

V najgloblji globočini
dosežeš prebujenje,
le v tej svetlobi
lahko živiš življenje,
izogneš se mrakobi,
ki sveti se navzven,
a vodi v trpljenje.