Natisnite    Pošljite prijatelju

Diktator:: Sonce v nas::

Diktator

Človek srce si zapira,
bistvo presvetlo zatira,
bisere svoje tlači v blato,
odeva obraz v masko zlato.

Z njo stopa pred svet,
slepi svoje sobivajoče,
vsak je od njega preklet,
kdor si resnice zahoče.

Resnica v ljubezni se skriva,
ki čvrsta jo maska zakriva,
da svetlobo vso zadrži,
da upanje mimo zbeži.

Dušo mreži v slepoto,
s temno jo barvo prekriva,
odganja božansko lepoto,
belino veselja odriva.

Vpije, nori in podira,
si prostor pod soncem odžira,
psuje, kljubuje, kriči,
se uničiti, zgristi želi.

Za zlato podobo iskrečo
zdaj vidim leščerbo bledečo,
jo z gnojem sebičnost zaliva,
da ji zmanjkuje goriva.

Peklenske strune vabeče,
črno v beli obleki,
od vode kličejo sreče
v živi pesek nesreče.

Za videzom svile bleščeče,
oholo na mesu stoječe
ležijo zakladi v reki,
ki tok jih odnaša režeče.

Še je čas za rešitev,
a masko treba je sneti,
da bo prišla potešitev,
srce je potrebno odpreti.





 
Sonce v nas

Zbudim se v megleno jutro,
še ptice mrko žvrgole,
se vprašam,
kaj narava
mi pravi,
ko me ovije
tančica megle.

Temačno in sivo vreme,
lahko si blagoslov za nas,
saj varuješ nas utvare,
da srečen je le sonca čas.
Če sonce v sebi nosiš,
izvir sreče v sebi imaš,
tudi v mračnem dnevu
ljubezen lahko svetu daš.

Pesem iz pesniške zbirke  Svetloba, ki ožarja - Ko srce vzdrhti in duša začuti svoje korenine

• Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija

• Več branja >>> Spletna knjigarna Doria