Ecce homo

Ecce homo

02.11.2017 | Avtor: Srečko Kosovel
Ecce homo


S teboj govorim, pa sem ti daleč.
Senca je vzrasla v tisoč senc.
Sam sebe ne ločim od njih, ne poznam.
Kako naj ti rečem, kam?

Mrzel pepel leži nad sencami.
Živci izmučeni od abstraktnih oblik
lastnega bistva.
Bog. Ne poznam mu obraza.

Eno je vroče: žeja Pravice in Odrešitve.
Eno je sveto: Preprosto in Pristno.
A nad nami
melanholija sivih tlakov,
mrličev, ki ne morejo umreti.

P. S. Vem, vi ne morete tega razumeti.



Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija

 

 


Ključne besede: Srečko Kosovel pesem pesnik poet poezija Ecce homo 



< Nazaj
Drobna zgodba o sončnici, ki se je iz kalčka razvila v velik, sončno rumen cvet
Psička Pia se zelo rada sprehaja po gozdu. Poleg gozdnih živalic se med visokimi drevesi skriva nekaj, kar naravnost obožuje: sočni gozdni sadeži!
Spoznajte drobceno kresničko Sijo in njeno prijateljico, pikapolonico Lili!
Tam daleč, v ledeno mrzlih krajih, kamor vroči sončni žarki nikoli ne posijejo, se razteza dežela sneženega moža
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Umetnost je harmonija, vzporedna z naravo.

Paul Cezanne