Ecce homo

04.08.2025 | Avtor: Srečko Kosovel

Ecce homo

S teboj govorim, pa sem ti daleč.
Senca je vzrasla v tisoč senc.
Sam sebe ne ločim od njih, ne poznam.
Kako naj ti rečem, kam?

Mrzel pepel leži nad sencami.
Živci izmučeni od abstraktnih oblik
lastnega bistva.
Bog. Ne poznam mu obraza.

Eno je vroče: žeja Pravice in Odrešitve.
Eno je sveto: Preprosto in Pristno.
A nad nami
melanholija sivih tlakov,
mrličev, ki ne morejo umreti.

P. S. Vem, vi ne morete tega razumeti.

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija

Več branja >>> Spletna knjigarna Doria

Ključne besede: Srečko Kosovel pesem pesnik poet poezija Ecce homo slovenski pesniki

< Nazaj

Zakladnica antične modrosti

Naj vas brezčasne modrosti vzpodbudijo k premisleku, samorefleksiji in zavedanju preteklosti, ki neopazno prehaja v sedanjost ...

Abeceda z žužki

Spoznavanje velikih in malih tiskanih črk slovenske abecede skozi igrivo opazovanje in prepoznavanje žuželk

Skrivnost uspeha & Vibracije misli (knjižni komplet)

Ob tem, ko razmišljamo, navzven pošiljamo vibracije fine eterične snovi, ki je tako resnična, kot so vibracije, ki izražajo svetlobo, toploto, elektriko, magnetizem

Cvetek, ki se ni hotel zmočiti

Drobna zgodba o sončnici, ki se je iz kalčka razvila v velik, sončno rumen cvet

Ne moremo živeti samo zase. Tisoče vlaken nas povezuje s sočlovekom; in po teh vlaknih tečejo naša dejanja proč, kot vzroki in se k nam vračajo, kot posledice.

Herman Melville