Ecce homo

Ecce homo

02.11.2017 | Avtor: Srečko Kosovel
Ecce homo


S teboj govorim, pa sem ti daleč.
Senca je vzrasla v tisoč senc.
Sam sebe ne ločim od njih, ne poznam.
Kako naj ti rečem, kam?

Mrzel pepel leži nad sencami.
Živci izmučeni od abstraktnih oblik
lastnega bistva.
Bog. Ne poznam mu obraza.

Eno je vroče: žeja Pravice in Odrešitve.
Eno je sveto: Preprosto in Pristno.
A nad nami
melanholija sivih tlakov,
mrličev, ki ne morejo umreti.

P. S. Vem, vi ne morete tega razumeti.



Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija

 

 


Ključne besede: Srečko Kosovel pesem pesnik poet poezija Ecce homo 



Vsi se dobro zavedamo, da je naša prehrana temelj našega telesnega zdravja. Zato je dobro vedeti, kako delujejo različna živila v naši notranjosti, na naše telo. Predvsem, kako nas živila resnično prehranjujejo.
Naj vas brezčasne modrosti vzpodbudijo k premisleku, samorefleksiji in zavedanju preteklosti, ki neopazno prehaja v sedanjost ...
Drobna zgodba o sončnici, ki se je iz kalčka razvila v velik, sončno rumen cvet
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Bolje je biti osovražen zaradi tega kar si, kot biti ljubljen zaradi tega kar nisi.

Andre Gide