Ecce homo

Ecce homo

02.11.2017 | Avtor: Srečko Kosovel
Ecce homo


S teboj govorim, pa sem ti daleč.
Senca je vzrasla v tisoč senc.
Sam sebe ne ločim od njih, ne poznam.
Kako naj ti rečem, kam?

Mrzel pepel leži nad sencami.
Živci izmučeni od abstraktnih oblik
lastnega bistva.
Bog. Ne poznam mu obraza.

Eno je vroče: žeja Pravice in Odrešitve.
Eno je sveto: Preprosto in Pristno.
A nad nami
melanholija sivih tlakov,
mrličev, ki ne morejo umreti.

P. S. Vem, vi ne morete tega razumeti.



Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija

 

 


Ključne besede: Srečko Kosovel pesem pesnik poet poezija Ecce homo 



Osupljiva dejstva o eteričnem sevanju, magnetizmu, o miselnih formah in kako le te vplivajo na ljudi, o auričnih barvah, o psihični zaščiti...
Naj vas brezčasne modrosti vzpodbudijo k premisleku, samorefleksiji in zavedanju preteklosti, ki neopazno prehaja v sedanjost ...
Pravljica o jelenu, ki je v stiski spoznal, kako dobre prijatelje ima ...
Čudoviti svet preprostih sladkih dobrot, tistih, ki so priljubljene danes in tistih, iz časov naših babic, na katere ste že malo pozabili ...
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Živimo v mavrici kaosa.

Paul Cezanne