Gosposka in poljska miš (ljudska živalska pripovedka)

15.09.2018 | Avtor: Več avtorjev, povzetek: Kresnik


Bili sta dve miši: gosposka in poljska. Gosposka miš je živela v veliki hiši v mestu. Tam je bila bogato založena shramba. Miški se je večkrat posrečilo, da se je pritihotapila vanjo in se dodobra najedla raznih dobrot. Zato je bila gosposka miš tudi lepo rejena in njena dlaka se je lepo svetila. Poljska miš je živela na polju zunaj mesta in se je skromno preživljala. Kar naprej jo je trla revščina. Zato je bila drobna in suha.

Nekega dne se je gosposka miš odpravila na obisk k poljski miši. Ko je prišla na polje, je videla, kako reven domek ima poljska miška v primerjavi z njenim. Pa tudi hranila se je zelo skromno. Zato jo je povabila s seboj na svoj dom v mesto. Češ, tam bo imela vsega na pretek. Poljska miš je privolila in šla z njo.

 Ko sta prispeli na dom gosposke miši,  jo je prijateljica odvedla v shrambo, ki je bila ravno tedaj na stežaj odprta. Rekla ji je, naj si privošči, kolikor ji srce poželi. Res je bilo v shrambi vsega v izobilju: celi hlebci sira, veliki kosi slanine, smetana in druge zapeljive stvari. Toda kar celega hlebca sira ali velikega kosa slanine poljska miška ni marala načeti, ker se ji je zdelo to zanjo preveliko in preveč. Pa je v enem kotu zagledala majhen košček slanine. Odhitela je tja. Gosposka miška pa ji je zaklicala in jo posvarila, naj se tega nikakor ne dotakne, ker je to vaba na pasti. »Joj, ta nesrečna past!« je vzdihnila uboga miška.

Poljska miška se je povzpela na polico. V tem pa je vsa razjarjena pridivjala v shrambo gospodinja z metlo v roki ter robantila, da bo v shrambi vse premetala, samo da dobi in pobije požrešne miši. Gospodinja je mahala in žugala z metlo, da je bilo groza. V nenehnem strahu se je miška stisnila v kot, se stresla in vzdihnila: »Joj, ti hudobni ljudje!« Da bi se čutila bolj varno, je miška splezala na najvišjo polico. Med plezanjem pa je — Oj, smrtni strah! — zagledala skozi lino velikega mačka, ki se je leno pretegoval na hodniku. Zdel se ji je še večji in strašnejši, kot je v resnici bil. Od groze je kar odrevenela. Naredila se je prav majhna, kot bi zlezla sama vase. Komaj, komaj je spravila iz sebe: »Joj, ta krvoločni maček!«

Ko je »vihar« v shrambi pojenjal in se je besna ženščina odstranila, je poljska miška izkoristila prvo priložnost, da je smuknila skozi priprta vrata, v zlato svobodo. Proč iz mesta, proč iz takega obilja! Bežala je in bežala, kolikor je le mogla. Na smrt utrujena je pritekla v svoj skromni domek. Ko se je malo umirila, je nekoliko pomodrovala in prišla do prepričanja: Bolje se je otepati z revščino in živeti varno, kot pa imeti vsega v izobilju in biti v večnem smrtnem strahu!

Ključne besede: Gosposka in poljska miš ljudska pripoved živalske pripovedi živali v izročilu 


Tweet