Kako naj vam prodamo modrino neba?

Kako naj vam prodamo modrino neba?

19.09.2016 | Avtor: Chief Seattle, indijanski poglavar | Pavle Zrimšek
"Vemo, da nas beli človek ne razume. Zanj pomeni del zemlje isto kot katerikoli drugi del. On je tujec, ki pride ponoči in odvzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja ni njegov brat, ampak sovražnik; ko si jo podvrže, gre dalje. Za seboj pušča grobove svojih očetov, pa mu nič mar. Svojim otrokom odvzema zemljo, pa ga to nič ne briga. Grobovi njegovih očetov in zemlja, ki mu rojeva otroke – ostanejo pozabljeni. Do matere-zemlje in brata-neba se vede kot do stvari, ki jih je mogoče kupiti, oropati, prodati kakor živino ali svetal nakit. Njegov pohlep bo uničil zemljo in pustil za seboj samo puščo. "
Kako je mogoče kupiti ali prodati modrino neba in toploto zemlje? Kaj takega nam je popolnoma tuje. Svežina zraka in bistrost vode nista v naši posesti, le kako bi ju mogli potem kupiti?

Vsak drobec te zemlje je svet mojemu ljudstvu. Vsaka lesketajoča borova iglica, vsako zrno peska na rečnem produ, vsaka meglica v mraku gozda, vsaka drobcena žuželka, vse to je sveto v mislih in življenju mojega ljudstva.

Sokove dreves prežemajo spomini na rdečega človeka.

Ko umrli bledokožci odidejo na sprehod med zvezde, pozabijo na zemljo, ki jim je dala življenje. Naši mrtvi nikoli ne pozabijo svoje prečudovite zemlje, kajti ona je mati rdečega človeka. Mi smo del te zemlje in ona je del nas. Dišeče trave so naše sestre; jelen, žrebec, veliki orel – so bratje. Skaloviti vršaci, sočni pašniki, toplo ponijevo telo in človek – vse pripada isti družini.

Ko Veliki poglavar pošilja iz Washingtona svoj glas, da želi kupiti našo zemljo, preveč zahteva od nas. Veliki poglavar sporoča, da nam bo poiskal kraj, kjer bomo lepo živeli. On bo naš oče, mi njegovi otroci. Razmislili bomo o ponudbi, da kupite našo zemljo.
Vendar to ne bo lahko. Ta zemlja nam je sveta.

JezeroTa bistra voda, ki teče v hitrih potokih in rekah, ni samo voda, ampak kri naših prednikov. Če vam prodamo zemljo, se morate spomniti, da je ta voda sveta; svojim otrokom morate povedati, da je sveta, da vsak odsev bistrega jezera pripoveduje o dogodkih in spominih iz življenja mojega ljudstva. Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta.

Reke so naši bratje, potolažijo nam žejo. Reke nosijo naše kanuje, hranijo nam otroke. Če vam prodamo to zemljo, se morate spomniti in učit svoje otroke, da so reke naši pa tudi vaši bratje. Zato morate nuditi rekam dobroto, kakršne bi bil deležen brat.

Vemo, da nas beli človek ne razume. Zanj pomeni del zemlje isto kot katerikoli drugi del. On je tujec, ki pride ponoči in odvzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja ni njegov brat, ampak sovražnik; ko si jo podvrže, gre dalje. Za seboj pušča grobove svojih očetov, pa mu nič mar. Svojim otrokom odvzema zemljo, pa ga to nič ne briga. Grobovi njegovih očetov in zemlja, ki mu rojeva otroke – ostanejo pozabljeni. Do matere-zemlje in brata-neba se vede kot do stvari, ki jih je mogoče kupiti, oropati, prodati kakor živino ali svetal nakit. Njegov pohlep bo uničil zemljo in pustil za seboj samo puščo.

Ne vem. Naš način življenja se razlikuje od vašega. Pri pogledu na vaša mesta rdečega človeka zabolijo oči. Morda zavoljo tega, ker je rdeči človek divjak in ne razume stvari. V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kraja, kjer bi se slišalo odpiranje listja spomladi ali drhtljaj mušičinega krilca. Morda zato, ker sem divjak – preprosto ne razumem. Hrup žali moja ušesa. Je kaj vredno življenje, če človek ne more slišati osamljenega krika kozoroga ali nočnega prepira žab v mlaki? Jaz sem rdeč človek in ne razumem veliko. Indijanec ljubi mehki glas vetra, ko se poigrava po močvirju, in vonj sapice, ki jo osvežuje opoldanski dež ali borovje.

Največja dobrina rdečega človeka je zrak. Diha ga vse živo – žival, drevo, človek. Vsem je ta dih potreben. Beli človek pa kot da ne zaznava zraka, ki ga vdihuje. Kot nekdo, ki dolgo umira, je neobčutljiv za smrad.

Če vam bomo prodali svojo zemljo, se morate spomniti, da je zrak za nas dragocen, da je njegovega duha deležno vse življenje. Veter, ki je dal mojemu dedu prvi vdih, bo sprejel tudi njegov zadnji zdihljaj.

Če vam prodamo zemljo, jo morate varovati kot svetinjo, kot kraj, kamor bo mogel priti tudi beli človek, da vdihne veter, oslajen z vonjem poljskega cvetja
Pretehtali bomo vašo ponudbo, da kupite zemljo.

Če se bomo odločili za to, bom zahteval, da izpolnite tale pogoj: Beli človek se mora vesti do živali v tem kraju kot do svojih bratov!

Sem divjak in ne razumem drugačnega življenja. Po prerijah sem videl tisoče bizonov, ki jih je iz drvečega vlaka ustrelil bledoličnik in jih pustil tam. Divjak sem in ne razumem, kako more železni konj, iz katerega se suklja dim, biti važnejši kot bizon, ki ga mi ubijamo samo, da bi preživeli.

Kaj je človek brez živali? Ko bi zmanjkalo živali, bi človek umrl zaradi velike osamljenosti duha. Karkoli se bo zgodilo z živalmi, bo hitro zadelo tudi človeka. Na svetu je vse povezano.

Seattle IndijanciSvoje otroke boste morali učiti, da je pod njihovimi nogami pepel naših dedov. Da bi spoštovali zemljo, jim boste rekli, da je zemlja polna življenja naših prednikov.

 Svoje otroke boste morali učiti tako, kot mi učimo naše – da je zemlja naša mati. Kar zadene zemljo, se zgodi tudi njenim otrokom. Če človek pljuva na zemljo, pljuva na samega sebe.

Zemlja ne pripada človeku. Človek pripada zemlji. To dobro vemo. Vse je povezano med seboj, tako kot družino druži kri. Vse je povezano. Človek ni stvarnik tkanja življenja, ampak samo vlakno v njem. Kar naredi s tkanjem, dela tudi s samim seboj.

Celo beli človek, čigar Bog hodi in govori z njim kakor prijatelj s prijateljem, ne bo ušel skupni usodi. Morda smo le bratje. Bomo videli.

Eno vemo zagotovo, in to bo moral nekoč dojeti tudi beli človek: naš Bog je isti Bog. Morda mislite, da se lahko polastite tudi njega, kot se pripravljate, da boste vzeli vso našo zemljo.

Toda, ne boste! On je Bog vseh ljudi in njegova milost je enaka za rdečega in belega človeka. Ta zemlja mu je vse. Oskruniti jo pomeni isto kot prezreti njenega stvarnika. Beli ljudje bodo izginili, morda celo prej kot druga plemena.

KonjiMažite samo svoje ležišče pa se boste neke noči zadavili v lastnem izmečku. Pri svojem ginevanju boste plamteli v ognju Boga, ki vas je pripeljal sem in vam z neko nepojasnjeno namero dal oblast nad to zemljo in rdečim človekom. Taka usoda se nam zdi bedna.
 
Ne razumemo, zakaj pobijanje bizonov, zakaj krotenje divjih konj, zakaj je v globini gozda toliko duha po človeku, zakaj pogled na zelene bregove trgajo žice, ki govorijo.

Kje so plazilci? Ni jih več. Kje je orel? Odšel.

Pravega življenja je konec. Začenja se boj za obstanek.

Chief Seattle

"Ko je leta 1854 predsednik združenih držav Amerike predlagal odkup velikih površin indijanske zemlje in obljubil indijanskemu ljudstvu rezervat, mu je odgovoril poglavar Seattla. Misli tega indijanskega poglavarja uvrščajo med najlepše in najgloblje, kar so jih kdaj izrekli o človekovem okolju. In zares je modri Indijanec vreden primerjave z misleci starogrške antike, saj je tako kot oni predvsem zvest filozof narave, kar potrjujejo tudi njegove besede, da je na svetu vse povezano, da je zemlja naša mati, da ne pripada zemlja človeku, ampak človek zemlji, da je zrak največja dobrina, da so reke naši bratje, kar se zgodi živalim, bo hitro zadelo tudi človeka, in tako naprej. Kako srečni bi bil, če bi tudi nas prežemal vsaj približno tak odnos do okolja, kot je nekoč starega poglavarja." - Pavle Zrimšek

 




Sorodni članki:
O dveh volkovih

Ključne besede: Chief Seattle  poglavar Seattla  Amerika  ekologija  konji  indijanci  indijanski poglavarji  modrosti  narava  pokristjanjevanje Indijancev  predniki  rezervati  živali  Zemlja 



Vesoljček Pi in njegove dogodivščine
Po zimi mora vedno priti pomlad, zato jo stržek (najmanjši evropski ptiček) glasno prikliče, skupaj z zvončkom ...
Kratek, jasen, uspešen načrt s pravili, pojasnili in predlogi - sugestijami za izboljšanje vašega življenja.
V knjigi Uresniči svoje želje je nekaj najučinkovitejših učenj, ki vam bodo pomagala v vsakdanjem življenju
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Amo, ergo sum. Ljubim, torej sem.

Jože Urbanija