Natisnite    Pošljite prijatelju

Kako so bile ustvarjene rastline, ribe in živali

Nekoč, ko sta se stari oče sonce in stara mati Luna naveličala plesati, sta poklicala Mater zemljo in Očeta nebo ter jim rekla: »Hudo sva se dolgočasila, ko sva samovala v tem vesolju. Zato sva ustvarila zvezde, toda zvezde so neme.

Sedaj želiva, da vidva ustvarita bitja vseh velikosti in barv, da se bo najino srce radostilo, da se bodo v vesolju razlegali zvoki, da bo ta brezmejna črna tišina postala globoka glasba barv in bomo vsi zadovoljno živeli.«

»Prav, stara mati Luna, stari oče Sonce,« je odgovorila Mati Zemlja.

»Naj bo tako, stara mati Luna, stari oče Sonce,« je odgovoril Oče nebo.

In tedaj sta se kot otroci, ki dobijo glino za modeliranje, veselo lotila ustvarjanja najrazličnejših bitij. Najprej sta ustvarila morje in vso zemljo so nenadoma prelile sinje vode enega samega brezkončnega morja. »In sedaj, ko sva ustvarila morje,« sta vzkliknila v en glas. Na moč sta se zabavala, ko sta oblikovala najraznovrstnejše ribe, velike in majhne. Kakšno veselje je bilo morje z vsemi svojimi živalmi, ki so bile ves čas na počitnicah!

Morska voda je slana, zato je Mater zemljo in Očeta nebo kmalu zažejalo. »Kje bi dobila sladko vodo, da bi pila?« sta se vprašala. Ni bilo jezer, ni bilo rek, ni bilo izvirov, samo neizvirnost morja. Zaprosila sta starega očeta in staro mater za nasvet in z nasmehom sta jima rekla: »Da bi dobila sladko vodo, morata imeti zemljo in na zemlji vrelce, reke in jezera.«

Mater zemljo in Očeta nebo je preplavilo brezmejno veselje in kot otroci, ki se igrajo z glino, sta začela oblikovati planjave, gore, vulkane, griče, strmine in gozdove. In drevesa, toliko dreves, da na zemlji ni bilo prostora za vse. In rastline, trave in cvetlice, tako da se je vse prelilo v neskončno zelenino; tudi tam, kjer je danes puščava, se je razraščalo v bujno rastlinje.

Vsepovsod sta natrosila izvire čiste vode, ki je gladila kamne, dokler se niso zableščali kot dragulji, in se gledala na njeni gladini. In Mati zemlja se je razprostrla čez vse ozemlje, ki ga je ustvarila, in se udobno namestila na vulkane, gore, drevesa, vrhove in planjave ter se spojila z njimi, kajti bili so Zemlja in ona je Mati zemlja. Zato je mati zemlja vse povsod, kajti ona je prst, po kateri gazimo, pa tudi gore, ki jih vidimo.




Nekaj časa, ki je trajal kakšno stoletje, sta bila stara mati in stari oče zadovoljna s tistim, kar sta videla, čeprav se jima je kljub temu zdelo, da nekaj manjka. In res je nekaj manjkalo, kajti medtem ko je bilo morje radost letečih rib, je bila zemlja tihotna rast rastlin, dreves in svetlic.

»Manjkajo živali Zemlje!« sta si rekla Mati zemlja in Oče nebo. In tedaj sta se, še bolj vesela, lotila modeliranja živali. Nenadoma je na Zemlji oživela neverjetna zmešnjava, še zlasti ko sta ustvarila ptice, najbolj klepetave v vsem vesolju, ki so prepevale z veje na vejo, vreščale in včasih celo govorile ali grmeče klopotale kot guacamayas z dolgim in razglašenim repom. Kakšen hrup so povzročale živali; še zaspati se ni dalo! In kako je bila zadovoljne mati zemlja z vsemi temi živalcami, ki so bile kot glinaste lutke, pobarvane po prsih.


Tedaj sta stara mati Luna in stari oče Sonce poslala ponju in jima rekla: »Lepo je stvarstvo, ki sta nama ga podarila. Srečna sva, ko gledava vode morja in vide zemlje; ribe morja in živali kopna; in tiste, ki bi morali biti na eni strani in so na drugi; in hrup, ki prihaja iz morja in z zemlje je glasba za najina ušesa. Sedaj pa res nisva več sama.«

Brezmejna radost je napolnila srce Matere zemlje in Očeta neba, ko sta slišala njune besede. Vendar se je prav hitro razblinila, saj sta stari oče in stara mati dodala: »Pa vendar nisva povsem zadovoljna.

Nekaj manjka. Manjka bitje, ki bi imelo življenje, čustva, ki bi moglo ljubiti in jokati in bi bilo narejeno iz snovi časa. Bitje, ki bi imelo sinove in hčere, vnuke, pravnuke, rod za rodom, ki bi živelo v dobrem in v spoštovanju do obstoja. Bitje, ki bi prečkalo tek časa kot skromen popotnik, kot preprost vandrovec, kot miroljuben romar. Bitje skratka, ki bi naju znalo poklicati po imenu.«

Tedaj sta Mati zemlja in Oče nebo pokleknila in prosila starega očeta in staro mater za energijo, znanje in modrost, da bi mogla ustvariti polnost življenja. Stari oče in stara mati sta plesala in poplesavala sredi bliskov in neprekinjenega grmenja, deževalo je dan in noč in na Zemlji se je za večno rodilo življenje.


Več izrekov in modrosti najdete v >>>  knjigah modrosti in lepih misli