Natisnite    Pošljite prijatelju

Ko se ustavim sredi vrta:: Božam lipicanca::

KO SE USTAVIM SREDI VRTA

Ko se ustavim sredi vrta in se za hip izgubim
v času in prostoru. Ko se pred mojimi očmi
razkrije skrivnost prvega odprtega popka rdeče kamelije.

Ko zaslišim, kako diha
iz zimskega spanca prebujena mlada melisa,
kako s še gole veje jablane kaplja med slavčkovega glasu…

Ko se ustavim sredi vrta
in se za hip izgubim v času in prostoru,
mi neviden pajek s tanko pajčevino,
kot da je nit spletena iz zlatih nitk žarkov
jutranjega sonca, oči premreži.

BOŽAM LIPICANCA

Božam lipicanca, ki bo nekega dne glina.
Božam ga tako, kot kipar Jakov Brdar
boža glino, ki bo nekega dne lipicanec.

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija