Natisnite    Pošljite prijatelju

Kopriva ob poti:: Obstaja pot::

Kopriva ob poti

Cvetje pomladno
bohoti se
v svoji veličini
brezskrbno na polju.

Ob poti
v senci,
kjer malokdaj sončni
jo žarki pobožajo,
kopriva ponižno kljubuje,
ko mrzel
veter jesenski
po ostri
in grdi koži
jo guli.

Kaj zdaj je
s cvetjem
tem prevzetnim,
ki v topli
se sapi
postavljalo je,
nastavljalo se?

Oh, smrk,
to cvetje
osulo se je,
žal prezgodaj
preminulo je.

Obstaja pot

V tančice zaviti
prišli so na dan,
prinesli dokaze,
od kod in pa kam.

Po poti naprej
zdaj naš čolnič hiti,
se ziblje z valovi,
ki se jim smeji.

Valovi dosegli
so kritično moč,
razbiti že skušajo
up na pomoč.

Buta in bije
ves silno deroč,
uničiti hoče,
potisniti v noč.
Se čolnič nagiba,
da v hlad bi odšel,
a vero in upanje
človek je vzel.

Trdno se približal,
oklenil se je
roke mogočne,
ki dviga srce.
Povezal se z virom
je večne moči,
ki dviga življenje
v vrelec strasti.

Živeti, živeti,
to vsak si želi,
uspe pa le njemu,
ki najde poti.

Steze so utrte,
na voljo vsem,
če le pogledamo,
kje sem in kam grem.

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija