
Med nami si:: Poplava::
12.07.2007 | Avtor:
Boštjan GrošeljMED NAMI SI
Gozdovi, reke, potoki
mi pesem o tebi pojo,
slavijo nevidno roko,
ki duh spreminja v meso.
Razodevaš se nam v delih,
človeku vsakemu rad
pokazal resnico bi večno,
da več je vreden kot prah.
Vsak božjega del je načrta,
poln smisla njegov je obstoj,
z njim raste življenja trta,
rojeva ljubezni napoj.
POPLAVA
Grozeče kaže ostre čekane,
bliža se s silno močjo,
sila huronska roke si mane,
zagledam rešitve goro.
Kam boš pobegnil,
le kam se boš skril,
če svojih zakladov
še nisi odkril?
Do gore je daleč,
uspel boš edino tako,
da verige odstraniš,
ki vežejo te na zemljò.
A bliža se hitro,
hrumeči že slišim njen glas,
ko smeje se hlastno,
prihaja požrešno nad nas.
Umetni vrtovi sladkosti
so priče togotne norosti,
ki svet je obvladovala,
zato se bo rasa kesala,
v temnih valovih kričala,
prepozno resnico spoznala.
Resnica se skriva na gori,
kjer biseri svetlo žare,
ker kompas smo izgubili,
jih iščemo sredi zemlje.
Vse bolj so trdne verige,
ki vežejo nas na tla,
saj pozabili smo sanje,
da smo otroci neba.
Še zadnji kremenčevi delci
po ozkem vratu polzijo,
bliža se ura usodna,
ki vodi v hladno morijo.
A vendar napnemo lahko
v sebi rešilne še sile,
odkrijemo pot na goró,
če misli se bodo sprostile.
Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija
Ključne besede: Boštjan Grošelj metafore poezija pesmi pesnik notranja pot poplave