Metulj in roža

Metulj in roža

29.01.2017 | Avtor: Dane Zajc

Metulj in roža


Že sonce je za goro šlo,

že mrak je legel na zemljo.

Priletel k roži sredi trat

metulj je pisan, lep in mlad:

»O, lepa, lepa rožica,

najlepša roža sred polja,

devet gora sem preletel,

devet voda sem preletel,

zdaj krilca moja me bole,

od sonca me oči skele.

Pogrni toplo posteljo,

da trudno bom spočil telo

in roso v čašo mi nalij,

da v njej umil si bom oči,

da kadar spet zasije dan,

na pot odletel bom prespan.«


Tako je rekla rožica:

»Pogrnjena je postelja.

Sezuj si svoje čeveljčke,

umij si svoje nogice

in krilca svoja si umij

in lezi brž in se spočij.

Saj že prišla je temna noč-

¬metuljček dragi, lahko noč.«


Mrmral metulj je dremajoč:

»Cvetlica dobra, lahko noč.«

 

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija


Ključne besede: Dane Zajc poezija pesmi poet travnik roža pesnik slovenski pesniki metulj prijateljstvo cvetje 



Po dolgi zimi je v mestece na robu hriba prišla pomlad. Prinesla jo je gospa Pomlad, ena od štirih sester, ki vsako leto obiščejo to mestece.
Tudi majhen podlesek, nič večji od miške, lahko doseže nemogoče ...
Spoznavanje velikih in malih tiskanih črk slovenske abecede skozi igrivo opazovanje in prepoznavanje žuželk
Vse okoliščine, 'usoda' in 'sreča' so zunanje in če jih človek ne more vedno spremeniti, jih lahko vedno premaga.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Najvišje spleza tisti, ki pri plezanju pomaga drugim.

(Georg Matthew Adams)