Natisnite    Pošljite prijatelju

Metulj in roža

Že sonce je za goro šlo,

že mrak je legel na zemljo.

Priletel k roži sredi trat

metulj je pisan, lep in mlad:

»O, lepa, lepa rožica,

najlepša roža sred polja,

devet gora sem preletel,

devet voda sem preletel,

zdaj krilca moja me bole,

od sonca me oči skele.

Pogrni toplo posteljo,

da trudno bom spočil telo

in roso v čašo mi nalij,

da v njej umil si bom oči,

da kadar spet zasije dan,

na pot odletel bom prespan.«

Tako je rekla rožica:

»Pogrnjena je postelja.

Sezuj si svoje čeveljčke,

umij si svoje nogice

in krilca svoja si umij

in lezi brž in se spočij.

Saj že prišla je temna noč-

¬metuljček dragi, lahko noč.«

Mrmral metulj je dremajoč:

»Cvetlica dobra, lahko noč.«

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija