Natisnite    Pošljite prijatelju

Misel na boljši jutri

Prvega dne, ko se je še privajala vožnji z džipom, sta se pogovarjala o stvareh, ki jih bosta videla na poti. Dedek jo je kratkočasil s svojimi dogodivščinami iz časov, ko je še ni bilo na svetu.

Vozila je po pusti, z grmovjem porasli divjini, poslušala njegove zanimive zgodbe in čutila, kako mu zavida življenje, kakršno je živel.
Po njegovih besedah skoraj ni bilo kotička na svetu, ki ga ne bi vsaj enkrat obiskal. Ko mu je to omenila, jo je vprašal: »Zakaj pa ti ne moreš?«

»Oh, dedek! Danes je življenje drugačno in bolj zapleteno kot takrat, ko si ti potoval.«

»Neumnost,« ji je zabrusil. »Samo ena stvar se je spremenila. Danes si ljudje izmišljajo bolj zapletene izgovore, da se jim ne bi bilo treba odpraviti.«

Zagledal se je skoz okno in razmišljal o njenih besedah. »Ko sem začel potovati, so ljudje govorili enako, a podobno kot danes je bil edini razlog strah. Misel na tako spremembo je bila preprosto preveč zanje. Sprejeli so lagodje utečenega življenja in tudi tisto, česar niso marali. Nesrečno življenje, ki so se mu privadili, je bilo veliko manj zastrašujoče kot misel na lepšo prihodnost, ki nosi v sebi tveganje in soočanje z neznanim.
Kako pogosto so se znanci pridušali, kaj vse bi dali, da bi lahko šli z mano, in povabil sem jih, naj gredo. Nič posebnega nisem bil, nič drugačen od njih, le da so se oni umaknili, ko bi morali kaj narediti. Sploh ne mislim, da so bili zato kaj slabši, le vzorca svojega življenja niso bili pripravljeni spremeniti.«

Zavzdihnil je sam pri sebi in jo žalostno pogledal. »Najhuje pa je bilo, da sploh niso prenašali dela, s katerim so se preživljali. Samo strah pred neznanim jih je zadržal, kjer so bili.«

»Tako preprosto pa spet ni,« je ugovarjala Sara. »Ljudje pač ne morejo kar tako pustiti službe.«

»Seveda ne morejo,« se je strinjal dedek, »ampak zakaj bi delal nekaj, česar ne maraš in te ne zadovoljuje, če veš, da boš pol življenja preživel na delu?« Zmajal je z glavo. »Kolikokrat sem dopovedoval prijateljem, da mora človek v življenju opravljati delo, ki ga ima rad. Nekaj, kar ga zadovoljuje.«

»Kaj pa, če nimaš ustrezne izobrazbe za delo, ki bi ga rad delal?« mu je Sara še vedno nasprotovala.

»In kaj te ovira na poti do izobrazbe?« je vprašal. »Prav nič! Predstavljaj si, da bi morala pet let obiskovati večerne tečaje, da bi dosegla, kar si želiš. Ali jih ne bi? Po petih letih bi lahko dobila delo, o katerem sanjaš. Seveda ni jamstev, kar ustavi večino ljudi, pa vendar, kaj lahko izgubiš? Če ne narediš ničesar, boš pač čez pet let prav tam, kjer si danes.«

Zgodba iz knjige   >> še več zgodb najdete v naslednjih knjigah  

Več izrekov in modrosti najdete v >>>  knjigah modrosti in lepih misli

Priporočljivo branje > Vedrina kot življenjska moč / Orison Swett Marden