Na otočju Galapagos prvič po 110 letih opazili fernandinsko veliko želvo

Na otočju Galapagos prvič po 110 letih opazili fernandinsko veliko želvo

21.02.2019 | Avtor: Več avtorjev, povzetek: Kresnik


Na otoku Fernandina, ki je del otočja Galapagos, so opazili želvo, ki je bila zadnjič videna pred 110 leti in je veljala za 'verjetno izumrlo'.


Na otočju Galapagos živijo edinstvene živalske vrste. Njihove karakteristike so Charlesu Darwinu  pomagale pri razvoju teorije o evoluciji. Otočje Galapagos je od leta 1979 del Unescove svetovne dediščine.


Osamljeno samico fernandinske velike želve (Chelonoidis phantasticus) so znanstveniki opazili v nedeljo, 17. februarja. Fernandinska želva je do sedaj veljala za 'verjetno izumrlo'. Znanstveniki so predvidevali, da so želve te vrste podlegle pogostim tokovom vulkanske lave, ki prekriva otok. Edina živeča želva je bila opažena leta 1906. Od takrat so sicer opažali ugrize na kaktusih, ki bi morda nakazovali na obstoj želve, a primerka želve niso več videli.


Za ohranitev vrste bi potrebovali več kot eno želvo, a samice teh želv lahko shranjujejo spermo dolgo časa, je povedal profesor ekologije Stuart Pimm, z Univerze Duke.


Želvo, ki naj bila po prvih ocenah stara vsaj 100 let, so odpeljali v center za vzrejo velikih želv na otok Santa Cruz.


Ilustracija Želva z Galapagosa, Ernst Häckel, 1904.

Ključne besede: otočje Galapagos fernandinska velika želva ekologija biologija Charles Darwin želve 



Tudi majhen podlesek, nič večji od miške, lahko doseže nemogoče ...
Psička Pia se zelo rada sprehaja po gozdu. Poleg gozdnih živalic se med visokimi drevesi skriva nekaj, kar naravnost obožuje: sočni gozdni sadeži!
V kompletu so zbrani trije priročniki za risanje po korakih ...
Ta knjiga vam bo pokazala, kako biti v življenju srečnejši in kar je še pomembneje, kako izkoristiti to srečo, da bi postali uspešnejši.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Veliki izziv življenja je premagati meje znotraj sebe, jih odriniti tja, kamor še v sanjah ne bi pomislili, da je mogoče.

(Sergio Bambaren)