
Na travnik me vabiš, ljubim te
05.08.2009 | Avtor:
Marko Elsner GrošeljNa travnik me vabiš, ljubim te,
objete roke vijoličasto sijejo med rumenimi
šentjanževkami, drhtiva ob steblih trave,
vrela zemlja naju pije na nedolžnem mahu.
Nobenih belih sledi ni, nobenih trakov
kopalk na tvoji polti, lesk temnega voska,
ki drsi naravno kakor na začetku solze,
nobenega zardevanja, skladne, odprte
kretnje, ki se igrajo s svelečimi izrisi kože.
Življenje se drsti v potoku in ta skoz naju
teče, kot svetloba zlatih zrn,
prinašajoč dišeče mleko tvojih vek.

Goste kodre razpiha veter, da se kot rahle
regratove lučke dvignejo med pospale veje,
tvoja stopala bosa tipajo naprej, v ljubki
hoji smehljajev, k jeseni in preigrani zimi.
Puhasto klicanje znova postane skrivnostni
obet cvetenja, vsako pomlad, ko sva starejša
za leto zapeljevanja. V dnevnih novega kruha.

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija
Ključne besede: Marko Elsner Grošelj pesniška zbirka poezija pesnik poet lirika ljubezenska metafore narava