Natisnite    Pošljite prijatelju

Na travnik me vabiš, ljubim te

Na travnik me vabiš, ljubim te,

objete roke vijoličasto sijejo med rumenimi

šentjanževkami, drhtiva ob steblih trave,

vrela zemlja naju pije na nedolžnem mahu.

Nobenih belih sledi ni, nobenih trakov

kopalk na tvoji polti, lesk temnega voska,

ki drsi naravno kakor na začetku solze,

nobenega zardevanja, skladne, odprte

kretnje, ki se igrajo s svelečimi izrisi kože.

Življenje se drsti v potoku in ta skoz naju

teče, kot svetloba zlatih zrn,

prinašajoč dišeče mleko tvojih vek.

Goste kodre razpiha veter, da se kot rahle

regratove lučke dvignejo med pospale veje,

tvoja stopala bosa tipajo naprej, v ljubki

hoji smehljajev, k jeseni in preigrani zimi.

Puhasto klicanje znova postane skrivnostni

obet cvetenja, vsako pomlad, ko sva starejša

za leto zapeljevanja. V dnevnih novega kruha.

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija