Natisnite    Pošljite prijatelju

Naj neugodni pogoji ne zavirajo rasti v človeku

Med svojim obiskom v Kaliforniji sem nekega dne stal pod velikanskim drevesom, ki je zbujalo spoštovanje. V duplini njegovega debla so nekoč bivali general John C. Fremont, »stezosledec po gorovju Rocky Mountains« in njegovo osebje cele mesece, ko so bili na vladni raziskovalni ekspediciji. Več kot sto vojakov je bilo naenkrat pod krošnjo tega drevesa. V bližini je raslo še eno drevo, visoko preko tristo čevljev, katerega les bi po nekaterih ocenah lahko zadostoval za gradnjo hiš cele vasi. Ko je moje oko potovalo po njegovem ogromnem deblu in vejah, me je spreletela misel, da je imelo enaka semena - ki so odgnala v te gozdne velikane, posajene v hladno, severno deželo, v zemljo, ki je vsebovala le malo hranil – semena, ki bi se lahko celo kljub najskrbnejši negi razvila v pritlikavce namesto velikane. Namesto, da bi bili zmožni nuditi zavetje vodu vojakov, ali proizvesti dovolj lesa, iz katerega bi se lahko zgradilo celo vas - bi lahko ostali zgolj zakrnela drevesa, pritlikavci namesto velikani, v katere bi se lahko razvili pod pravimi pogoji.

Prav tako kot neugodni pogoji v rastlinskem kraljestvu zavirajo v rasti potencialnega velikana med drevesi in iz njega naredijo pritlikavca, tako neugodni pogoji zavirajo v rasti človeka in naredijo iz njega pritlikavca. Toda medtem ko drevo nima moči, da bi samo od sebe spremenilo okoliščine, da bi spremenilo ali izboljšalo svoje okolje, je človek ustvarjen, da obvladuje svoje okolje; da podredi okoliščine svoji volji; da premaga vse ovire, ki bi lahko preprečile ali zakasnile njegov najvišji možni razvoj. Z drugimi besedami, vsak želod lahko v ravno pravih pogojih postane hrast, a vsak človeški »želod« zmore postati velik človek, če tako hoče, ne glede na pogoje, ne glede na to, kako slabi utegnejo biti.

Človekov razvoj je odvisen od njegovega ideala samega sebe, od mentalne podobe njegovega videza in okolja, ki ga stalno vizualizira. Dokler mislimo, da smo le ljudje, Adamovi otroci, ki smo podedovali le njegove slabosti, njegove omejitve; tako dolgo, dokler smo prepričani, da smo nemočne žrtve dednosti, okoliščin in okolja, ne moremo nikoli izražati nič drugega kot manjvrednost, slabosti, podrejenost.

Velik umetnik, ki dela z vsem srcem, ne bi nikoli gledal v manjvredne podobe; kajti kot je dejal, bi se sicer kmalu navzel napačnih umetniških idealov in njegov svinčnik bi se kmalu ujel v področje manjvrednosti. Vzdrževanje nezdravih, manjvrednih idealov o nas samih je tisto, ki preprečuje in ovira naš razvoj. Dokler mislimo, da smo ubogi, neučinkoviti »nihče«, nas nobena sila na svetu ne more izboljšati. Naša mentalna naravnanost fiksira skrajno mejo našega razvoja. Nič nas ne more rešiti pred našimi lastnimi prepričanji o manjvrednosti, in nesposobnostjo, da bi se dvignili nad stvari, ki nas potiskajo navzdol.

»Resnično imamo številne moči, ki se jih nismo navadili uporabljati,« pravi dr. James J. Walsh. »Pridobili smo si navado, da se imamo za nesposobne.« Prav ta navada, da se imamo za nesposobne, je tisto, kar povzroči, da se velika večina človeških bitij podcenjuje pri tistem, kar so sposobni narediti. In tako trdo garajo v omejujoči rutini manjvrednosti, kjer se njihove resnične moči nikoli ne izrazijo. Razen če ne pride do nekega srečnega pripetljaja, ostane večji del človeka neodkrit, in ljudje ležejo v grobove, ne da bi se sploh kdaj dvignili nad površino njihovih skoraj neomejenih skritih moči.

Več o tem v knjigi >>> Blaginja - Kako jo pritegniti / Orison Swett Marden

Več navdiha, motivacije, miselnih izzivov >>> v knjigah za osebnostno rast 

Izberite svojo knjigo >>> Spletna knjigarna Doria