Natisnite    Pošljite prijatelju

Narava daje tistemu, ki nesebično daje živalim

To dokazuje zgodba nekega kmeta, ki je v okolici svoje kmetije žitna polja, namesto da bi jih požel, dal na razpolago živalim. Kar so si živali vzele za svoje potrebe, ni bilo ravno malo, posebno takrat, ko so se na teh njivah zadrževali divji prašiči. Kmet pa je lahko ugotovil, da je bila žetev na drugih njivah toliko večja, tako da je na koncu žetve imel večji pridelek kot leto poprej. To jasno kaže: mati Zemlja nesebične darove živalim ne samo izravna – celo nagradi prijatelja narave in da še več.

Ne vztrajajo vsi ljudje na stališču, da zemlja, ki jo obdelujejo, pripada edinole in izključno njim. Na omenjeno stališče naletimo zlasti, če ljudje pripadajo konfesionalnemu režimu. Skupaj z nekaj sadjarji smo opazovali, kako so si divji prašiči v sadovnjaku privoščili sveža, sočna jabolka z nizkih špalirnih sadnih dreves in v nasadu s kosmuljami in ribezom prerili zemljo, da bi pojedli padlo, prezrelo sadje. Sadjarji so se smehljali in se celo veselili. Tudi vevericam so dovolili, da so z oreha nosile oreh za orehom in se tako oskrbele za zimo. Zakaj se smehljajo in veselijo? Zakaj ne ravnajo kot drugi kmetje, ki menijo, da bi lovec moral žival ustreliti, če se zadržuje na njihovi njivi?

Nimajo vsi kmetje kamna namesto srca. Marsikateri ve: samo s srcem dobro vidimo, slišimo in občutimo, kajti Božji svet narave je enost med človekom, živaljo, rastlino in kamnom.

Ti sadjarji in tudi kmetje, ki so za naravo in živali, so pripovedovali, da imajo z njimi veliko izkušenj. Živali jim npr. pomagajo pri poljedelstvu. Zanje so živali veliko bolj koristne kot vsak plug ali motika. Njihovo notranje prepričanje, da je Bog Stvaritelj vseh živih bitij, jim omogoča, da tako ravnajo, saj vsako živo bitje pripada Božjemu stvarstvu. Bog ve, kaj posameznik misli in zakaj je za naravo in živali, za Stvaritelja in Njegovo stvarstvo.

Sadjar mi je prav razburjeno poročal, da je divji prašič prišel k njemu in z nosom kazal na motiko, s katero je obdeloval zemljo med sadnimi vrstami. Potem se je divji prašič v nekaj metrski razdalji postavil pred sadjarja in mu pokazal, kako naj bi obdeloval zemljo v sadovnjaku: s svojim nosom je pripravil zemljo in tako kmetu pokazal, da naj ne seže tako globoko v tla.

Divji prašič Thyrinus je teden dni vsak dan prihajal k temu sadjarju, da bi ga opozoril, da naj zemljo samo zrači, torej obzirno obdeluje. Thyrinus pa je svojega „učenca“ tudi preizkušal. Na vejah špalirnih dreves so še visela jabolka; bila so zelo pozne sorte. Thyrinus si je vzel jabolko z viseče veje in poškilil proti sadjarju, kako neki se bo odzval. Dvonožec se je topil. Njegovo srce je bilo popolnoma zmehčano zaradi zvitosti tega divjega prašiča.

V teh približno osmih dneh, ko je Thyrinus nenadoma in nepričakovano vedno znova prihajal, je vsakič eno špalirno vrsto naprej od „učenca“, sadjarja, legel na zemljo, in ga opazoval, da bi ugotovil, če je končno razumel, kako naj ravna z materjo Zemljo. Brat, ki je delal v sadovnjaku, se je izkazal kot dober učenec. Ko je sadjar končno spoznal, kaj je bistveno, kako je torej treba ravnati, je Thyrinus izginil.

V Kraljestvu miru obstaja sožitje med divjimi prašiči in kmeti


Ogled Kraljestva miru v Nemčiji

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice tudi letos organizira dvodnevni ogled Kraljestva miru v okolici nemškega mesta Würzburg, kjer se uresničuje biblijska prerokba o sožitju in enosti med človekom, naravo in živalmi.
Obiskali bomo Gabrielin sklad, kjer nudijo čudovito domovino že več sto živalim različnih vrst. Živali imajo na tej miroljubni zemlji varen življenjski prostor in takšne pogoje bivanja, kot so primerni za njihovo vrsto. Ogledali si bomo tudi eno izmed mnogih kmetij, ki se ukvarjajo z miroljubnim kmetijstvom. Osnovna ideja tega kmetijstva je vzpostaviti mir z ljudmi, živalmi, rastlinami in minerali, torej celotnim stvarstvom. Pri njih ni nobenega izkoriščanja, ubijanja in prehranjevanja s trupli živali. Zemlja je za njih živ organizem, zato ne ubijajo živa bitja, mikroorganizme v tleh, z uporabo kemije, gnoja ali gnojnice, s ciljem izvleči iz tal čim večji pridelek. V zemljo torej ne vnašajo nobenih snovi, ki uničujejo življenje in obremenjujejo okolje ter škodujejo tudi zdravju človeka.
 
Dve leti zemljo obdelujejo in pobirajo pridelek, nato jo pustijo eno leto počivati – to imenujejo triletno kolobarjenje. Ogledali si bomo tudi Kmetijo usmiljenja, kjer so našle dom bolne in stare živali ter zapuščene živali, ki imajo za seboj grozljive usode. Domovina za živali je torej projekt, ki je zrasel iz želje, da živalim ponudijo varen dom, kjer lahko živijo primerno svoji vrsti, ne da bi jih kdo mučil, preganjal in ubil.

Vesna Lavtižar iz okolice Jesenic je lani po obisku Kraljestva miru rekla:

»Izlet v Nemčijo je bil zame nepozaben. Kar mi je pogrelo srce je bilo to, da sem končno videla živali, ki niso bile zasužnjene. Živali v deželi miru ne živijo zato, da bi koristile ljudem, ampak ljudje koristijo živalim. Živali so s tem sprejele opravičilo za zlo, ki jim ga ljudje prizadevajo dan za dnem. Ne vem, kakšen namen je imela evolucija človeka, vendar mislim, da človek vsekakor tu ni zato, da bi si pokoril celotno naravo in le jemal njene vire, medtem ko bi ostala bitja trpela. Kar ljudje vidijo, ko pridejo na ogled miroljubne dežele, bi morali videti na vsakem koraku, povsod po svetu.

Ljubezen, mir, spoštovanje, skrb, srečo, enakopravnost, svobodo in NE mučenja, strahu, manjvrednosti, kričanja, joka, krvi, omejevanja svobode ... Lahko bi rekla, da je bil izlet v Nemčijo kot izlet v Nebesa, saj bi v Nebesih hotela občutiti enake občutke kot na ogledu Kraljestva miru.«

Več informacij o Kraljestvu miru si lahko preberete v osmi številki revije Osvoboditev živali ali na povezavi http://www.neu-jerusalem.de/cms/sl/oddaje.html

Priporočljivo branje >>> Samooskrbni organski vrt

Preberite si tudi knjige o vzgoji rastlin >>> Knjige o vrtu in vrtnarjenju