Naša šola

Naša šola

12.01.2008 | Avtor: Maja David
"Čudno je bilo, da so bila šolska vrata zaprta, nikjer ni bilo otrok, niti učiteljev. Pomislila sem, če nisem preslišala kakšnega pomembnega dogovora glede tega, če imamo športni dan, gremo v kino ali karkoli drugega. Nisem se mogla ničesar spomniti. Tako sem nesrečna odšla domov in povedala, da ne vem, kaj bi lahko bilo. Pa sem izvedela, da je sobota. "
V našem okolišu je stala majhna, prikupna in nadvse prijazna šola. Imela sem jo priložnost obiskovati, se družiti z vrstniki v šolskem in prostem času. Zelo dostopne in potrpežljive učiteljice, takratne tovarišice, mi še danes vzbujajo prijetne občutke na prve razrede osnovne šole v domačem kraju. Bila sem plaha deklica, ampak ubogljiva in vestna. Kljub temu, da sem opravila neke vrste sprejemni izpit, mi ni bilo dano, da se vpišem v šolo s šestimi leti. Domači so prigovarjali: »Naj še uživa eno leto.«

In tako je tudi bilo. Za »pravo, veliko šolo«, kakor sem jo imenovala, sem se vse leto intenzivno pripravljala in se pri starejših otrocih zanimala, kaj neki učijo v šoli. Tako sem jo imenovala, ker sem predhodno obiskovala malo šolo, kjer smo imeli priprave za pouk. Tako sem poznala že večino črk in številk, rada sem risala in pela ter telovadila.

Nekega dne v prvem razredu sem zbolela in tako sem ostala doma. Bližnji sošolec mi je prinesel pokazat naloge, ki smo jo tistega dne dobili za domačo nalogo. Ker je prišlo do pomote, mi je naročil, naj se besedilo o partizanih naučim na pamet, naj izdelam meter in izpolnim nekaj nalog v delovnem zvezku za matematiko.

Najhujše težave mi je delalo učenje besedila in takrat mi je mama narisala celo zgodbo, da sem si jo lažje predstavljala. Tako, naloga je bila opravljena; meter izdelan, naloge rešene in tudi zgodbo sem znala tekoče na pamet. Prejšnji dan pred poukom sem še vse pregledala in ponovila besedilo, da bo naslednji dan vse, kakor je treba.

Tako je pri pouku prišla na vrsto slovenščina in tovarišica je rekla, naj skupaj preberemo zgodbo. Takoj sem ugotovila, da mi naloga ni bila pravilno posredovana, saj so sošolci brali tekst z listov, jaz sem jo pa na pamet govorila. Tako, torej. Za nalogo smo se morali naučiti tekoče brati in ne znati na pamet.

Ampak to še ni bilo vse, kmalu za tem, sem se zbudila s pripravljeno šolsko torbo in bila nejevoljna na starša, da me nista pravočasno zbudila, kakor je to bil običaj. Na hitro sem si pripravila zajtrk in odhitela k pouku.

Čudno je bilo, da so bila šolska vrata zaprta, nikjer ni bilo otrok, niti učiteljev. Pomislila sem, če nisem preslišala kakšnega pomembnega dogovora glede tega, če imamo športni dan, gremo v kino ali karkoli drugega. Nisem se mogla ničesar spomniti. Tako sem nesrečna odšla domov in povedala, da ne vem, kaj bi lahko bilo. Pa sem izvedela, da je sobota.


Mnenja: Tudi vi lahko popestrite članek s svojimi komentarji, idejami, mnenji, razmišljanji ... na našem forumu. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne razprave, izmenjavi mnenj in odzivom na članke in druge prispevke v MavriČnem Mesečniku.

Prispevajte svoj komentar k članku
» Vpišite svoje mnenje, poklepetajte o tem članku na našem forumu » Preberite mnenja

Za izražanje mnenj se je potrebno registrirati oz. prijaviti na forum mavrica.net.

Ključne besede: Maja David  branje  kratke zgodbe  proza  pisanje  v šoli  osnovna šola  pouk  učitelji  spomini 



Pia always jumped to look for the blueberries, whether it was the summer, autumn or winter. But in autumn and winter there were no blueberries on the bushes ...
Psička Pia se zelo rada sprehaja po gozdu. Poleg gozdnih živalic se med visokimi drevesi skriva nekaj, kar naravnost obožuje: sočni gozdni sadeži!
Poučna zgodba o prijateljstvu med deklico in kitom.Pravega prijatelja spoznaš v nesreči.
Sebastian Kneipp je bil utemeljitelj celostnega naravnega zdravljenja. Razvil je naravno obliko zdravilstva, ki vključuje zdrav način življenja, zdravo prehrano in zdravljenje z zdravilnimi rastlinami in vodo.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Človek je kot roman: do zadnje strani ne veš kako se bo roman končal. V nasprotnem primeru ga sploh ne bi bilo vredno prebrati.

Jevgenij Zamjatin