Nastanek negativnih vedenjskih vzorcev

21.12.2017 | Avtor: Tadej Pretner
Pri razmišljanju in čustvovanju gre za neko obliko sproščanja energije in da bi resnično razumeli, kako ta na nas vpliva, se moramo najprej prepoznati kot energijsko bitje.

Vsak telesni organ ima svojo lastno značilno vibracijo. Na spremembo teh vibracij in s tem na podzavestno izgubljanje energije, vplivajo predvsem negativna čustva (strah, jeza, zamera, žalost, občutek krivde …), negativna prepričanja, zunanje vezanosti, v smislu ocenjevanja lastnih vrednot skozi posedovanje različnih dobrin (denar, avto, prestižno stanovanje …), zunanji izgled, položaj v družbi ipd., kot tudi nesposobnost prepoznavanja oziroma ignoriranje tistih potreb, ki ne izhajajo iz našega odnosa do zunanjega sveta, ampak iz hotenja našega srca in različne oblike notranjih konfliktov.

Vsaka tovrstna vibracijska sprememba vpliva na naše razpoloženje in zdravstveno stanje. Kako močan bo ta negativni vpliv, je odvisno od čustvene vpletenosti. Če gre za goli čustven odziv na nek neposredni zunanji dražljaj (strah, žalost …), je negativen vpliv na psihofizično zdravje odvisen od intenzivnosti teh čustev, sicer pa od tega, kolikšen del svojega čustvenega sveta vpletemo v različna stališča in prepričanja, v kakšni meri nas osrečujejo oziroma onesrečujejo dejstva, povezana z našim materialnim premoženjem, družbenim statusom, svojim izgledom ipd.
Skupna imenovalca energij, ki razdiralno vplivajo na fizično telo, sta pravzaprav le strah in žalost, oba pa sta tesno povezana s pojmom stresa, ki ga lahko opredelimo tudi kot »različne pritiske iz okolice«. Vendar stres ni nujno negativen. O pozitivnem stresu npr. govorimo takrat, ko nas zunanji pritiski motivirajo, da neko delo opravimo dobro. Pogosto je to, ali bo stres na nas deloval pozitivno ali negativno, odvisno zgolj od naše notranje naravnanosti.

Različno doživljanje stresa najbolj jasno opazimo pri športnikih, pri katerih je nekaterim izziv velikega tekmovanja dodatna motivacija, ki pripomore k boljšemu rezultatu, za druge pa je odgovornost, pričakovanja javnosti ali priložnost za afirmacijo, ki jo prinašajo velika tekmovanja, takšno psihološko breme, da fizično in psihično odpovejo.

Medtem, ko strah in stres tesno povezujemo predvsem z individualnimi negativnimi vedenjskimi vzorci, pa je žalost v veliko večji meri spontan odziv na stvari ali ljudi, ki jih izgubimo, nas razočarajo …, a tudi doživljanje žalosti je različno. Odvisno je predvsem od narodnostnega in kulturnega okolja, iz katerega izhajamo.

V Evropi je npr. med ljudstvi iz Mediterana navada, da žalost ob izgubi ljubljene osebe izražajo odkrito, npr. z jokom, medtem ko v severnem delu Evrope okolje od posameznika pričakuje, da bo »močan« ter žalost in solze potlačil. Severnjaški pristop ima na zdravje precej bolj razdiralni vpliv, saj je jok nekakšen ventil za sproščanje čustev; stresni hormon kortizol se namreč izloča s solzami.

Negotovost, dvom, sovraštvo, nestrpnost, netolerantnost, objestnost, opravljivost, sebičnost, zavist in podobna čustvena stanja, so le različni obrazi strahu, oziroma načini, na katere se odzivamo na zunanje dražljaje, ko nimamo izgrajene zdrave podobe o sebi ter svoji vlogi in mestu v toku življenja. Vse oblike strahu so vedno povezane z določenim dogodkom, okoliščinami, občutki, predstavami, prepričanji oziroma našim odnosom do njih, saj je strah neločljivo povezan z našim načinom razmišljanja. Pogostejši je, če dogodke v sedanjosti in vse tisto, kar nas čaka v prihodnosti, povezujemo z minulimi slabimi izkušnjami ali privzgojenimi negativnimi stališči, če pa je način našega razmišljanja optimističen, se z njimi srečamo redkeje.

Glede na to, za kakšno obliko in intenziteto strahu gre, se nanj odzivajo različni deli telesa, pogosto tudi celo telo, saj gre za telesni odziv, ki je imel v osnovi, ko je šlo za fiziološki strah, pozitiven namen. V daljni preteklosti, ko je človek živel preprosteje in je v naravi večkrat prišel v situacijo, ko je bil življenjsko ogrožen, mu je spontana reakcija, s katero se telo odzove na življenjsko ogroženost, dala dodatno energijo, ki jo je potem sprostil v boju ali begu. Vendar pa se danes strah, kot posledica življenjske ogroženosti, pojavlja sila redko.

Strahovi, s katerimi se soočamo danes, so psihološki. Telesni odzivi so sicer enaki, kot pri fiziološkem strahu, a pri psihološkem nastanejo kot posledica neke miselne predstave, ki jo prepoznamo kot grožnjo, čeprav nima običajno v nikakršne zveze s kakršnokoli obliko objektivne nevarnosti. Do takšnega odziva pride najpogosteje v primerih, ko pričakujemo, da bo prišlo do situacije, katere se bojimo, pa čeprav gre morda le za to, da bi morali večji skupini ljudi nekaj povedati.

Strah običajno sproži nek dogodek, ki ga zavedno ali nezavedno povezujemo s situacijo, v kateri smo bili nekoč ranjeni, sedaj pa se bojimo, da se bo podobna izkušnja ponovila, pogost razlog pa so tudi zunanje vezanosti, odvisne od našega doživljanja sveta. Nekdo lahko npr. možnost, da bo v nekem poslu, v katerega je investiral, izgubil večjo vsoto denarja, prepozna kot katastrofo, drugi pa bo le odmahnil z roko, češ – saj gre le za denar. Najpomembnejša razlika med fiziološkim in psihološkim strahom pa je v tem, da se je pri fiziološkem običajno val energije, ki ga je strah sprožil, sprostil v boju ali begu, pri psiholoških pa do takšne energijske praznitve ne pride, ampak povečan energijski impulz razjeda telo.

Vzroki nastankov negativnih vedenjskih vzorcev so zelo različni, vendar pa jih lahko v grobem razdelimo v dve skupini:

> Travmatične izkušnje, zaradi katerih se začnemo izogibati situacijam, podobnim tisti, ki nam je nekoč v preteklosti povzročila bolečino. Tovrstne izkušnje ponavadi izhajajo iz otroštva, ko otrok sprejema zunanje dražljaje zelo čustveno. Stvari, ki jih ne razume, se prestraši, pa tudi odziv okolice na tisto, kar reče ali stori je pogosto drugačen, kot pričakuje. Če je agresiven ali omalovažujoč, ga izkusi kot nekaj bolečega, česar si več ne želi. Strah ga je, da bo ponovno ranjen, zato se pogosto v prvi fazi o stvareh, ki so vzrok njegovim strahovom, ne želi niti pogovarjati.

Kadar pogovor nanese na stvari, ki jih povezuje s svojo bolečino, ga skuša v želji, da bi se pred njo zavaroval, hitro preusmeriti v bolj »varne« vode, na stvari, v katerih se počuti močnejšega. Skozi proces odraščanje iz otroka v mladeniča, postane takšno zanikanje problema stalni vzorec njegovega delovanja. Vzorca se sicer pogosto vedno bolj zaveda, vendar je prepričan, da njegov problem ni trajen in da ga bo rešil, ko za to pride »ugodnejši čas«. Ko postane problem »dovolj« moteč, se ponavadi odloči, da ga bo rešili. Tega se lahko loti na več načinov – včasih skuša o njem čim več izvedeti iz knjig, včasih pa se komu zaupa oziroma poišče pomoč. Če pomoč ni ustrezna oziroma če opazi, da se stvari ne izboljšujejo, se odzove z jezo ali žalostjo.

Ta faza je pogosto nekakšno razpotje; včasih začne iskati pozabo v alkoholu ali drogah, ali pa skuša izgubljeno energijo kompenzirati tako, da se usmeri v druga področja in se skuša v njih čimbolj uveljaviti, hkrati pa pozabiti na svoje težave. Zato se začne pretirano ukvarjati s športom, se »skrije« v delo, pogost primer je tudi »beg v duhovnost«. Ta faza lahko traja kar dolgo, a če se s svojimi problemi ni sposoben soočiti na pravi način, ji običajno sledi depresija, ko se počuti obupanega in brez energije, negativna čustva pa postanejo prevladujoča.

Postane črnogled in na ves svet jezen, v njegovem doživljanju sveta izstopajo predvsem slabe stvari, pa tudi v preteklosti ne vidi nič lepega. Zapre se vase in se skuša sam pred sabo pretvarjati, da mu sploh ni do stvari, do katerih zaradi strahu ne more.

Pogoste so motnje koncentracije, spomina in usmerjanja pozornosti, kar seveda vpliva tudi na sposobnost dela in/ali učenja. Samopodoba se še poslabša, saj se zaveda, da ne more izpolnjevati ciljev, ki si jih zastavi, zato se počuti neučinkovitega, nekoristnega in nepotrebnega. Ocenjevanje okolice skozi prevladujoče negativno čustvo vodi v fizično bolezen.

V odraslosti je depresija pri ženskah dvakrat pogostejša, kot pri moških, glede na spol pa je tudi vzorec reakcij nanjo nekoliko drugačen. Pri ženskah so pogostejše telesne težave, potrtost, izguba socialnih stikov in odvisnost od tablet, pri moških pa konfliktnost, vzkipljivost, alkoholizem in deloholizem.

> Nezdrav odnos do sveta, ki je posledica prepričanj, ki jih otroku vcepijo starši v zgodnji fazi odraščanja, pa najsi gre za to, da zaradi prepričanj, kot so - svet je nevaren, nikomur ne moremo zaupati, vsi nas skušajo izkoriščati, če nimaš denarja nisi nič vreden … - odraste v osebo polno strahov in dvomov, ali pa zaradi nekoliko drugačnih prepričanj, običajno povezanih z vrednotenjem sebe po posedovanju materialnih dobrin ipd., odraste v osebo, ki se bo počutila v odnosu do tistih, ki takšnih dobrin ne posedujejo, superiorna.

Takšni ljudje niso sposobni zdrave integracije v družbo, saj predstavljajo bazična prepričanja, ki jih otrok prevzame od staršev, temelj njegovega kasnejšega razvoja. Takšne osebe v zrelejših letih pogosto ne znajo prepoznavati in živeti svojih lastnih potreb, v depresijo pa jih zlahka pahne dogodek, kot je npr. izguba, pa najsi gre za denar, delo, družino, neko osebo …, vzrok za to so običajno omenjene privzgojene zunanje vezanosti.

Tisti, ki vrednoti sebe po denarju, družini …, prepozna izgubo tistega, s čimer se je identificirala, kot znak, da je izgubil lastno vrednost.
Čas, v katerem bo prišlo do fizične bolezni, je razen od stopnje dominantnosti negativnega vedenjskega vzorca odvisen tudi od telesne konstitucije, načina življenja (fizična pasivnost, pretirana fizična aktivnost, nezadosten spanec ali počitek, slaba higiena …), nivoja toksinov v telesu, ki je odvisen predvsem od vrste in načina prehranjevanja in energije bivalnega okolja. Več naštetih postavk je negativnih (nezdrava prehrana, preveč hrane, nezdravo bivalno okolje …), prej se bo fizično telo odzvalo z boleznijo.

Še takrat, ko fizično zbolimo, pogosto ne dojamemo, da je do tega prišlo zato, ker delamo nekaj narobe in ne čutimo potrebe, da bi preverili, v kolikšni meri vladajo našim stališčem in prepričanjem različni strahovi. To je značilno predvsem za tiste, pri katerih je bolezen posledica depresije. Nagnjeni so namreč k odvisnosti od drugih, saj imajo občutek, da sami svojih problemov ne morejo reševati. Zato prepoznajo fizično bolezen kot nekaj, kar bo uredil zdravnik. Pogosto celo mislijo, da so njihovi psihični problemi posledica fizičnih.

In pojem ozdravitve se seveda ne nanaša le na zajezitev ali začasno odpravo fizične bolezni z zdravili, spremembo prehrane, bolj zdravim načinom življenja …, ampak je povezan tudi s spremembami stališč, prepričanj in čustvenih stanj, ki so nas v bolezen pahnila. Spremeniti moramo torej misli in čustva, s tem pa tudi telesno kemijo. Najpomembnejša je sprememba čustev, saj je v vsaki situaciji čustveni odziv hitrejši, kot možganski. Informacije, ključne za čutne odzive, namreč potujejo med nevroni v času velikostnega reda tisočink sekunde, možgani pa porabijo za izgradnjo »stališča do nekega zunanjega dražljaja« približno desetinko sekunde. K pozitivni telesni kemiji pripomorejo tudi drobni življenjski užitki, kot so sprehod, pogovor ipd., predvsem pa to, da najdemo v svojem življenju nek smisel.

• Knjige, ki jih je napisal avtor Tadej Pretner

• Zanimivo branje >>> Knjige o ezoteriki

• Priporočljivo branje >>> Knjige o osebnostni rastli

Ključne besede: alternativne tehnike  čustva  strah  žalost  energije  medosebni odnosi  zaznavanje  vedenje  vedenjski vzorci 


Tweet