Ni daleč do Kitajske ali poziv k človečnosti

Ni daleč do Kitajske ali poziv k človečnosti

20.04.2020 | Avtor: Julia Doria
"Svet ni igrača. Ljudje nismo lutke, ki jih je možno premikati sem in tja. "

Le kdo od nas bi jeseni 2019  sploh pomislil, da bomo že čez nekaj kratkih mesecev v karanteni zaradi pandemije, ki je z neverjetno naglico skoraj ohromila svet? Ob tem se nam zastavlja mnogo vprašanj, na katera še vedno ni jasnega odgovora. Zaenkrat vemo le to, da se je vse skupaj začelo na Kitajskem, vse ostalo naj bi bile samo teorije.

Še vedno nimamo odgovora na vprašanje, kako je prišlo do prenosa virusa SARS-CoV-2 oz. izbruha bolezni COVID-19.

A prav s tem bi se morali ukvarjati in ne pometati vsega pod preprogo ali bolje rečeno, pod zemeljsko kroglo. Majhen, primitiven organizem, je v neverjetno kratkem času praktično cel svet zabrisal na kolena in v skoraj najkrajšem možnem času preusmeril nase pozornost svetovne javnosti. Vsi svetovni mediji masovno poročajo o virusu z bombastičnimi naslovi in pretresljivimi vsebinami.

Ljudje se v primežu strahu in mnogokrat tudi panike soočajo z neslutenimi posledicami pandemije, ki ji še ni videti konca. Kaj takega ni pričakoval nihče niti v najbolj morastih sanjah. Včasih zna biti realnost dosti surovejša, silovitejša in neusmiljena od kateregakoli distopičnega romana ali apokaliptičnega filma. In to ne le zato, ker je majhen, primitiven virus bliskovito okužil naivno nepripravljeno človeštvo. Uspelo mu je ohromiti človeštvo kot tako, cel svet je zastal, se izoliral, se prepustil nadzoru in v mnogih primerih številnim represivnim ukrepom, ki se nekoliko razlikujejo od države do države, odvisno od kreativnosti posamezne vlade.

Povsem neverjetna posledica virusa  sars-cov-2 pa je ohromitev večjega dela gospodarstva in svetovnega trga, zaprtje galerij, muzejev, knjižnic, šol in univerz ...
Pred komaj nekaj meseci so se pri Spieglu spraševali, kako bi bilo mogoče v Evropi zaustaviti večje mesto po vzoru Kitajske, saj kaj takšnega pri nas oz. v Parizu ali Muenchnu nikakor ne bi šlo skozi, ljudje bi vendar demonstrirali in preprečili vsak tak poskus. Kar kmalu pa tudi to ni bil več problem. Kar nekaj svetovnih voditeljev in vplivnežev je razglasilo, da so se okužili z novim koronavirusom. (Seveda so potem tudi ozdraveli.) A iskra strahu je dosegla množice. Ulice večjih mest samevajo, otrpnila so cela mesta, države so se zaprle same vase. Prepovedano je marsikaj, zapovedanih je mnogo nenavadnosti.

Čeprav imam, priznam, zelo bujno domišljijo, si vseeno nisem mislila, da je možno kar tako, skoraj na tik-tak, dobesedno prepovedati izvajanje kulturnih dejavnosti, zapreti šole, vrtce, prepovedati delo podjetjem, … - in to po tako hitrem postopku, da se skoraj nobeno podjetje ni moglo pripraviti na izredne razmere. Posledice zaustavitve trga ne bodo majhne. Svet ni igrača. Ljudje nismo lutke, ki jih je možno premikati sem in tja.

Čeprav drži, da nismo vsi v enakem zosu, nekateri se v kaotičnih razmerah namreč kar dobro počutijo, smo priče dogajanju, ki je dodobra pretreslo svet, kot ga poznamo. Posledice se torej čuti na skoraj vseh področjih.

Ali po vsem tem nima torej vsak od nas in končno, tudi cel svet, pravico vedeti, kako je do tega prišlo? Da  se prihodnjič ne bi spet kaj takega ponovilo in bi se človeštvo lahko bolje pripravilo.

Kako je mogoče, da sedaj prebiramo in poslušamo o dobrih, in še boljših postopkih Kitajskih oblasti pri preprečevanju širjenja novega korona virusa? Pri tem skušam ne omenjati  navidezne pomoči posameznim državam EU in nadvse čudnega trgovanja z maskami, testi, … Mogoče, ampak res samo mogoče, držijo številke o obolelih in umrlih, ki jih Kitajske oblasti posredujejo v širni svet. Ampak četudi bi Kitajci res bili zaustavili širjenje virusa na svojih tleh, so ga pa (na kakršenkoli način že) ekspresno in temeljito razširili po celem svetu. Izviren izvozni artikel, ki ne pozna meja. Ko bi vsaj bili tako ustvarjalni še na drugih področjih, namesto, da od marsikje kopirajo vse mogoče.

Obstal je promet, države so zaprle meje, izvajajo represivne ukrepe, kakršnih se niso spomnili niti v apokaliptičnih filmih, tržišče stoji, okoriščajo se vojni zaslužkarji, gospodarstvo je v šoku, prave posledice prekinitev številnih gospodarskih dejavnosti pa se bodo pokazale šele čez čas.

In mi, nepomembni ljudje, smo obstali kot nepomembne priče dogajanja, ki ga ne moremo preprečiti. Zanimivo je opazovati katastrofične selfije z zaščitnimi maskami, s katerimi nas preko medijev zasipajo razni pevci, igralci, politiki … in drugi vplivneži iz celega sveta.

Vsi skupaj smo padli v en velik, buhteč, nagnusno smrdeč svetovni drek. Že mogoče, da se človeštvo rado kobaca po umazani greznici, ampak vse ima svoje meje. In svoj začetek. Torej je še kako pomembno, zakaj se je vse skupaj sploh zgodilo, kje je izvor, ne le žarišče. Kako točno je do tega prišlo? Da se to ne bo več ponovilo. Da, moramo in imamo pravico vedeti, ali je virus na človeka preskočil iz netopirja, ali pasavca ...  ali so k širjenju virusa na vuhanski tržnici prispevali kar iz enega od dveh bližnjih inštitutov za virologijo oz. nalezljive bolezni v Wuhanu, kjer so med drugim delali poskuse tudi na netopirjih? Gre za biološko orožje, kaj drugega, ali pa je bil virus podtaknjen? Razlog je eden in človeštvo ga mora in ima pravico poznati. Da se ne bo več ponovilo. Dokler pa se nič zelo konkretnega ne ve o vzroku, gre kvečjemu za don Kihotov boj z mlini na veter. In ta lahko traja v nedogled.

Zakaj blažiti samo posledice, preštevati okužene, obolele, mrtve, ozdravele, na silo držati množice, kaj množice, cele države v karanteni – če pa ima vse skupaj en sam vzrok? Kar malo čudno je, da se vso pozornost in vse aktivnosti preusmerja na korona-virusno dogajanje, se pravi, na posledice, ki imajo le en vzrok, ta pa ostaja varno prikrit. Zakaj?

Morda zaradi cepiva, ki bo neki korporaciji prineslo sijajne zaslužke in globalni vpliv? Seveda šele potem, ko bo človeštvo ravno dovolj obdelano, prekvašeno, stenstano, ko bo namreč dovolj dolgo preštevalo mrtve in bolne, bo vsekakor pripravljeno na vsakršno ceno in na vsak dogovor s komerkoli, pa čeprav s hudičem samim, če bi le-ta morda obstajal. Tudi za ceno uničenja lastnih blagovnih znamk, podjetij, ustvarjalnosti … Ali zato, da bodo na brutalno izpraznjena 'prosta' mesta lahko nato vskočile močne svetovne korporacije s svojimi globalističnimi pravili, vplivi, storitvami, ponudbo na trgu?

Morda pa gre pri vsem tudi malo za družbeni eksperiment, kako kar najhitreje uvesti totalitarizem brez primere, zaustaviti tok življenja sveta kot ga poznamo in ga, ob dovolj veliki dozi kaotičnih razmer, ustrahovanja oz. števila mrtvih, obolelih, revnih in obupanih, spremeniti ter zagnati po drugačnih merilih, kalupih in pravilih. Neke vrste generalka, uvertura v discipliniranje ljudi in uvajanje novega reda pokornih človeških lutk.

Če ne bomo ugotovili pravega vzroka za pandemijo in raziskali vsega ozadja dogajanja, povezanega z virusom, če se torej človeštvo iz tega ne bo nič naučilo, potem ljudje umirajo zaman, igra se bo ponavljala tako ali drugače. Z ljudmi-lutkami, ki vdano  sprejemaejo vloge marionet na odru svetovnih elit, ki se škodoželjno igrajo z vsakim in z vsemi.

Človeštvo se je znašlo pred svojevrstno preizkušnjo. Vodi od človeka do (ne)človeka res tako zelo kratka pot? Je od človečnosti do popolnega razčlovečenja res dovolj že nekaj kratkih korakov?

Krasni novi svet, ilustracija: Julia Doria
Ilustracija: Julia Doria, 2015 (Iz diplomskega dela na ALUO na temo: Krasni novi svet)


Ključne besede: pandemija zdravje človečnost virus COVID-19 SARS-CoV-2 bolezni globalizacija družba 



Avtorska slikanica o poletju in preprostih trenutkih, ki se dogajajo poleti
Življenje je polno nalog, ki zahtevajo samoreguliranje. Zmožnost samoreguliranja človeku omogoča prilagajanje.
Priročnik za vizualiziranje
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Ena sama napaka zahteva sedem popravkov.

(Albert Einstein)