
Noč
12.06.2007 | Avtor:
Boštjan Grošelj1.
Prasketanje ognja,
premražena telesa
ob njem si kri
poganjajo v lica,
nihče ne zaspi,
moreča tema lebdi
nad izmučenim planetom.
2.
Ni več spletk,
na prevaro se ne misli,
boj za položaje
utrujenih ne bega,
vsepovsod razdejanje,
smrt in beda
na izmučenem planetu.
3.
O soncu se sanja,
blodeče oči
ne pomnijo trenutka,
ko razvoj prestal je,
napuh človeka
uničil up je
izmučenega planeta.
4.
Od znotraj izžgan
duh človeka
v spiralo norosti
vrgel je prihodnost,
dobrin povsod obilo
pripeljalo je v
izmučenost planeta.
5.
Iskre vsepovsod,
v začaran krog
kamenodobnosti
spustil je puščico
pridobitnosti lok,
ustavil je zagon
izmučenega planeta.
6.
Kar mislec je govoril,
svaril modrec,
že starodavna
so spoznala ljudstva,
se udušilo je
v napredka hrupu
izmučenega planeta.
7.
Navideznost zamenjala
se je z izvorom,
brez temeljev gradila
se je trdna hiša,
večnost zanemarjena
spustila črno je zaveso
nad izmučeni planet.
8.
Le spomin živi
na visoko leteče besede,
ki so videle
edinole sebe,
zato njihovo uresničenje
ostalo je v pepelu
izmučenega planeta.
9.
Otroške oči
točijo solze,
bleščijo se ob
soju plamenic,
ne vedo za
prednike, krivce
izmučenosti planeta.
10.
Natrpani urniki
zaposlene marionete,
v vrtinec pognane
rasti presvete,
zdaj so okamnine,
pokopane v nezavedno
izmučenega planeta.
11.
Strahovi davni,
tisočletja pozabljeni,
privreli so na dan,
ob ognju pod
nemilim nebom
na dan jih je prignal
izmučeni planet.
12.
Kako si, brat,
sprašuje vsak
svojega sotrpina,
ko žerjavica
zahteva hrano,
da ohrani življenje
na izmučenem planetu.
13.
Govoreče škatle
dolgo že molčijo,
zaprto je trudno
magično oko,
premišlja se samo,
ali je možno preživeti
na izmučenem planetu.
14.
Globalna vas
razbita je,
ne ve se več,
kje pošastno morje
kopnino najeda,
koliko je še prebivalcev
izmučenega planeta.
15.
Dim nosnice draži,
plamenčki migljajo,
telesa težko prenašajo
breme večne zime,
ki nikakor ne mine,
vse hujša visi usoda
nad izmučenim planetom.
16.
Vsevedna kratkovidnost,
brezmejna neučakanost
kolesje zgodovine zavrteli
prehitro sta naprej,
zato se je zasukalo
in kot bumerang pristalo
na izmučenem planetu.
17.
Zdaj prihodnost
kaže slabše se,
čeprav obet je morda
dober za preživelega,
saj prejšnje lepe vizije
ležijo v breznu stihije
izmučenega planeta.
18.
Upanje neuničljivo
pa še vedno tli,
kot ognja moč žari,
ki premrle greje
in upa seme seje,
da noč vendarle zapusti
izmučeni planet.
Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija
Ključne besede: Boštjan Grošelj metafore poezija pesmi pesnik noč razmišljanja