|
 Nov dan:: Jok::
03.09.2013 | Avtor: Boštjan GrošeljNov dan
Sonce vstaja v nov dan, dan v neskončni vrsti dni, ali bo res obsijan, pa od naše odločitve zavisi.
Vsak trenutek lahko je dan, ko se resnično zdani, a tudi najbolj sončen dan lahko nas hladne pusti.
Noč se na zemljo spusti, da sonce moči si nabere, potem znova svet obžari, novo mu možnost pokloni.
Večno prisoten dramilec je src, brez truda se nam podarja, žarkov njegovih vabečih pogled možnost za srečo ustvarja.
Nenehno v nas je prisotna želja po zlati svetlobi, kot sonce nas vselej vabi, neutrudno v svoji zvestobi.
Odpreti le moramo okno, otresti mesenih se spon, nastaviti dušo toplote objemu, spoznati naš pravi izvor.
Čas potem se namišljeni ustavi, spet zaživimo tukaj in zdaj, življenja se vez trdna ustvari, odkrijemo dolgo pozabljeni raj.

Jok
Debele tečejo slankaste solze po licih rdečih otroka, v prsih ga stiska močno, sprašuje se, kje ljubeča je roka.
On ne razume, kaj se dogaja, ko več ne vidi izhoda, ko ga izkušnja boleča razdvaja, obliva strahu ga voda.
Hrepeni samo po ljubezni, proseče išče pozornost človeka, rad bi gorje z njim delil, da moč se nesmisla preseka.
Ali mi znal boš odkriti pot, po kateri naj hodim, da se v srečo zbudim, da v brezup ne zablodim? Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija
Ključne besede: Boštjan Grošelj jok misel misli metafore nov dan poezija pesmi pesnik sonce
Po zimi mora vedno priti pomlad, zato jo stržek (najmanjši evropski ptiček) glasno prikliče, skupaj z zvončkom ... | Otroci iz skupinice za opazovanje ptic so se že zgodaj spomladi odpravili v naravo. Hoteli so opazovati prav posebne ptice, ptice selivke. | S pomočjo organskega vrtnarjenja si lahko pridelamo zdravo zelenjavo in sadje na naraven način.Priročnik za sonaravno eko vrtnarjenje. | Nagajivi veter je slikanica o vetru, ki je napisana v obliki slikopisa. Besedilo v slikanici je zapisano z velikimi tiskanimi črkami v obliki slikopisa, kar bo v pomoč mladim nadebudnim bralcem. |
|
Lepota nas obkroža, vendar se moramo ponavadi sprehajati v vrtu, da jo opazimo. Rumi
|