Natisnite    Pošljite prijatelju

Nov dan:: Jok::

Nov dan

Sonce vstaja v nov dan,
dan v neskončni vrsti dni,
ali bo res obsijan,
pa od naše odločitve zavisi.

Vsak trenutek lahko je dan,
ko se resnično zdani,
a tudi najbolj sončen dan
lahko nas hladne pusti.

Noč se na zemljo spusti,
da sonce moči si nabere,
potem znova svet obžari,
novo mu možnost pokloni.

Večno prisoten dramilec je src,
brez truda se nam podarja,
žarkov njegovih vabečih pogled
možnost za srečo ustvarja.

Nenehno v nas je prisotna
želja po zlati svetlobi,
kot sonce nas vselej vabi,
neutrudno v svoji zvestobi.

Odpreti le moramo okno,
otresti mesenih se spon,
nastaviti dušo toplote objemu,
spoznati naš pravi izvor.

Čas potem se namišljeni ustavi,
spet zaživimo tukaj in zdaj,
življenja se vez trdna ustvari,
odkrijemo dolgo pozabljeni raj.



Jok

Debele tečejo slankaste solze
po licih rdečih otroka,
v prsih ga stiska močno,
sprašuje se, kje ljubeča je roka.

On ne razume, kaj se dogaja,
ko več ne vidi izhoda,
ko ga izkušnja boleča razdvaja,
obliva strahu ga voda.

Hrepeni samo po ljubezni,
proseče išče pozornost človeka,
rad bi gorje z njim delil,
da moč se nesmisla preseka.

Ali mi znal boš odkriti
pot, po kateri naj hodim,
da se v srečo zbudim,
da v brezup ne zablodim?

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija