O človeku, ki je izgubil prepričanje

18.02.2017 | Avtor: Ivan Cankar

Job Mrmolja je imel jako lepo, v zeleno usnje vezano in le na robeh nekoliko obrabljeno prepričanje. Zgodilo pa se je nekega jutra, da se je Job Mrmolja vzbudil ter se v tistem trenotku neizmerno prestrašil. Imel je navado, da se je ozrl po svojem prepričanju, predno se je zadnjikrat obrnil na postelji. Doslej je ležalo zmerom deviško in nedotaknjeno na mizi, in Job je zatisnil oči ter se v polusanjah zadovoljno potapljal po trebuhu. Danes ni bilo prepričanja nikjer. Planil je vznemirjen s postelje ter razbrskal in premetal vse knjige in listine, raztresene po mizi. Naposled je dvignil prt ter pogledal podenj. No, prepričanja tudi pod prtom ni bilo ... „Na vsak način, — pozabil sem ga v suknji; a vrag vedi, kako je to prišlo ...“ Pretipal je suknjo. „Ne, v suknji ga ni ...“ Segel je po trikrat v vsak žep posebej, v spodnjega štirikrat. In žepi so bili prazni. V nervozni raztresenosti je iskal celo po hlačah in telovniku, par hipov pozneje pa je izprevidel sam brezmiselnost svojega početja. „Kako bi se taka stvar tako neumno izgubila? Saj ni nikaka igla. Prepričanje je dolgo najmanj triindvajset centimetrov, — kako bi moglo zaiti v hlače ali v telovnik?“

Sel je na posteljo ter oprl brado ob dlan. Razmišljati je pričel natanko, kod je hodil prejšnji dan, kaj je počel, s kakimi ljudmi je občeval in kje in kedaj je imel zadnjikrat prepričanje v roki. Vedel je na tihem, da je prišel domu nekoliko pijan, a ker je bil obče spoštovan in soliden človek, ni hotel tega v svojih spominih še izrecno poudarjati ...

Popoldne je sedel v kavarni ter se prepiral s Filémonom Sovo o tiskovni svobodi; vstal je potem in razgret stopil k svoji suknji ter izvlekel iz žepa prepričanje ... Dobro! ... Do te ure se je dalo zasledovati vse popolnoma jasno in natanko ... Iz kavarne je odšel nekako ob treh, — recimo ob polu štirih. Resnično, — na desni strani ga je tiščalo, ko je zapenjal zgornjo gumbo: prepričanje je bilo spravljeno v notranjem žepu. To je bilo torej ob polu štirih ... In pozneje? Na trgu je srečal Sempronija Sljuko ... Kaj se je godilo po tistem usodepolnem hipu, to se je izgubljalo v gosto meglo; samo tu pa tam je mogel dvigniti težki zastor, — a kar je ugledal, ni bilo ničesar važnega: tolsti, rdeči obrazi, z vinom polite mize, prevrnjeni kozarci ... Zapeljal ga je bil Sempronij ... Lahko tebi, Sempronij: ti nisi obče spoštovan in soliden človek in tvoje prepričanje je dolgo samo enajst centimetrov; vrh tega je broširano in ne dela nikakih sitnosti ob prenašanju! ... Job si je ubijal glavo, toda ni mu prišla nobena pametna misel. Res — nekoč je bil udaril po mizi z neko stvarjo; a to je bilo kasno ponoči in ni se mogel spominjati, ali je udaril s kozarcem, s hišnim ključem ali s svojim prepričanjem ... Ne, — kaj bi s prepričanjem ob tako pozni uri? Skratka, — vse razmišljevanje ga ni privedlo niti za korak na kak uvaževanja vreden sled ...

Globoka žalost se je polastila njegove duše. Sprva je sklenil, da ne bo jedel ne grižljaja in pil ne kapljice, dokler ne najde svojega prepričanja. A ta sklep se mu je zdel pretiran, škodljiv in neprimeren za resnega človeka; zato ga je preklical ... Nemiren in zamišljen se je oblekel, umil, ter počesal lasé pomotoma v troje paralelnih preč ... „Ako se reč pretehta, kakor se spodobi, nima moje življenje nikake vrednosti več, nikakega pomena. Lahko bi hodil brez roke, brez očesa, da celo brez nosa bi se dalo živeti ... A kadar človek nima prepričanja, tedaj je samo še senca brez telesa, knjiga brez vsebine ... Za Boga, nekje je ostalo na vsak način!“ ...

Ko je stopil na ulico, se mu je zdelo, kakor da je izpostavljen z zvezanimi rokami vsakovrstnim nevarnostim. Prej je imel navado, da je pri vsaki stopinji krepko potrkal s petó ob tlak; zdaj si tega ni več upal. Celo brkov si ni pogladil, kadar je pogledal v kako izložbo. Poleg tega mu je bilo v želodcu slabo in pod lasmi je čutil neprijetno brenčanje ...

Sempronij je ležal na zofi ter kadil cigareto. Premišljal je ekspozicijo svoje najnovejše socialne drame. Vrhu nosa in pod očmi so se mu poznale rdeče proge od nanosnika, ki je ležal strt poleg postelje. Sinoči se je bil vrnil Sempronij iz gostilne ob kakih treh in zjutraj je pil gorko limonado.

Job je bil v zadregi; iskal je prikladnih besed, da bi se dotaknil kočljivega predmeta kolikor mogoče rahlo in neprisiljeno. Da bi obdolžil Sempronija naravnost in brez opravičevanja, to bi bilo razžaljivo in celó nevarno. Vrh tega nikakor ni hotel vzbujati sumnje, kot da je bil sinoči docéla brez zavesti in da se ne spominja, kaj je počel s svojim prepričanjem. To bi osvetlilo z umazano lučjo njegov solidni značaj.

„Dragi Sempronij, z jako delikatnim vprašanjem prihajam k tebi. Pripetilo se mi je nekaj nenavadnega, skrajno neprijetnega. Vzbudim se danes zjutraj in ko se ozrem, ni mojega prepričanja nikjer ...“

Sempronij je dvignil trepalnice ter stresel na lahko s spodnjim delom svojega nosa.

„To je sitno ... res ... jako sitno ...“

„Kakor ti je znano, sem bil sinoči ves večer v tvoji družbi ... Ali nisi morda slučajno ..., takole mimogredé ...“

Glas mu je zastal in pogledal je svojega prijatelja z vprašujočimi očmi. A prijatelj se ni ganil; v iztegnjeni desnici je držal cigareto ter otresal z mezincem pepel.

„Lahko si ga bil vtaknil k sebi pomotoma, iz raztresenosti ...“

Sempronij se je razsrdil brez vsakega povoda. Vstal je nenadoma ter odgovoril z razgretim glasom:

„Če misliš, da sem ti odnesel tvoje neumno prepričanje, se jako motiš. Kaj mi bo tvoje prepričanje? Za vsakdanjo potrebo ga imam sam dovolj, četudi je broširano, nekoliko zamazano ter samo enajst centimetrov dolgo ... Sploh pa tvoji pripovedki niti ne verjamem. Zdi se mi, da imaš kakršnekoli postranske namene. Poznam te, da si nenavaden kajón ...“

Job je bil uničen.

„Ali dragi Sempronij, nisem te hotel obdolžiti, nikakor ne. Iz vsega srca spoštujem tvoje prepričanje, četudi je samó broširano ... Moje je bilo vezano, v lepo zeleno usnje ... lahko razumeš, kakó mi je brez njega. Zvedeti sem hotel od tebe kako posebno okolnost ... kake važne podatke ...“

„Ne vem ničesar ... In naposled, — vrag védi, če je bilo to res kako prepričanje; skoro gotovo renomiraš in tvoje prepričanje ni bilo drugega kot malovreden, ogóljen predsodek ... Jaz za svojo osebo nisem opazil pri tebi nikdar nikakega prepričanja ...“

Mrmolja je vzdihnil. Sempronij si je nažgal novo cigareto in nekaj trenotkov sta molčala obá. A polagoma je vstajalo sočutje v Sempronijevem srcu; pričel se je zavedati, da je delal Jobu krivico in to celó popolnoma na lepem, brez vsakega razžaljenja od prijateljeve strani. Ozrl se je postrani nanj ter iskal mehkočutnih izrazov.

„Utolaži se, dušica, — stvar ni tako resna, kakor si jo predstavljaš ... Oglej se, prosim te: — koliko ljudi živi srečno in zadovoljno brez najmanjšega prepričanja. In kakšni ljudje so to, — ugledni in češčeni! ... Svetnik Mrož, recimo, nima niti predsodkov, sploh ničesar ne; — o kakem prepričanju niti ne ve, da eksistira, — in vendar je svetnik; zdaj se celo brije ...“

Mrmolja je zmajal z glavo ter pogledal v strop.

„Ako se reč pretehta, — kako vrednost ima takozvano prepričanje? Kadar bi ga rabil, takrat ti je v nepriliko, posebno če je trdo vezano in debelo; a kadar ga ne potrebuješ, pogrešaš ga brez vsake škode, — naravno! ... Ne toguj; to ni zdravo; človek izgubi apetit ... Poglej mene: — tu je moje prepričanje ...“

Izvlekel ga je iz žepa ter listal po njem; bilo je res že jako zamazano. Zdelo se je celo, da so nekateri listi iztrgani.

„Kaj mi je do njega? Palo mi je v blato enkrat — desetkrat; če mi pade enajstič, ne poberem ga več. Neumnost! ... Po svetu hodijo različni lopovi in smrkavci, ki nosijo s sabo eleganten zvezek javnega mnenja, namesto svojega prepričanja. In godi se jim dobro ... Sploh je ta stvar že zastarela; svet napreduje neprestano in sčasoma bo vrgel v kot vse te smešne fosilije ...“

Nekdo je potrkal, in v sobo je stopil filolog Mavricij Trska ...

„Prepričanje izgubil? ... Ah, prepričanje! ... Kaj hočete s to nerodno skovanko? Prepričanje je skovanka in drugega nič ... Pre—pričanje ... Ueber—zeugung ... Tujka! Dol s tujkami! Dol s prepričanjem! ...“

Trska se je zavrtil, da so mu zaškripali podplati; njegov beli obraz se je svetil kakor z lojem namazan ... Privlekel je na dan neko čudovito besedo, obrnil jo nekaterikrat po jeziku, izpustil jo nato na prosto polje ter jo zasledoval čez hribe in doline do zelenega sanskritskega morja ...

Mrmolja ga je prekinil.

„Jaz ne vem, Sempronij, kako govoriš, — a vsekakor so tvoje besede pregrešne in nenaravne. Kdo drugi bi rekel, da se hliniš in da zakrivaš s plaščem malovažnosti kakršnokoli sleparijo ... Bog vedi, če ga nisi odnesel ...“

„Kaj pomeni to natolcevanje? Pojdi k vragu s svojim prepričanjem! Jaz ga ne potrebujem; — ne tebe, ne tvojega prepričanja! Ni vredno niti gnilega kvarglja, in ti si vreden še manj ... Taka jokavost, — in zaradi prepričanja!“

Job se je vzdignil ter odšel proti durim. Ko je stal vrh stopnic, pomolil je Sempronij glavo skozi vrata ter zaklical za njim:

„Tepec!“

Od znotraj se je čul tenek, kričeč glas:

„Pomislite: — skovanka! Skovanka in drugega nič!“

Mrmolja se ni ozrl, a po njegovih licih je zdrknilo dvoje solzá ...

Namenil se je, da se oglasi na policiji. Pretehtaval je to vprašanje, obračal ga na vse strani in videlo se mu je zmerom bolj sitno in zamotano.

„Če dam vso stvar policiji v roke, ne opravim ničesar. Letanje na magistrat, izpraševanje, poizvedavanje, stroški ... in rezultata bi ne bilo nikjer. In Bog vedi, kaj se lahko pripeti. Vrgli bi naposled sumnjo na mene samega, — iz kakršnegakoli vzroka. Tem ljudem prihajajo misli, ki so nam navadnim smrtnikom nerazumljive. Kaka malenkost, kaka neprevidna beseda, — in sedel bi v tinti ...“

Stopal je čez trg globoko zamišljen, s sklonjenim vratom in napetimi ustnicami. Zvonilo je poludne in uradniki so prihajali iz pisarn. Nad mestom je sijalo sonce in strehe so se lesketale v vlažnem svitu.

Tisti čas je prišel iz stranske ulice visok človek v tesno zapetem sivem površniku, na glavi cilinder in z zlatom kovan nanosnik pred očmi. V desnici, oblečeni v oranžno barveno rokavico, je držal tenko črno palico, a iz širokega žepa so mu gledali popisani papirji.

Mrmolja se je zdrznil. Obšla ga je nejasna slutnja, ki se je jadrno razvijala, širila na vse strani ter se naposled popolnoma polastila njegovega srca, jasna in nepobitna.

„Čemu hodi ta človek tako krepko in samosvestno, čemu bije s peto ob tlak? Kadar gre mimo izložbe, zaviha si brke; vrh tega ima zlat nanosnik in eleganten površnik ... Njegova prsa so na desni strani nenaravno vzbočena: — tam nosi svoje prepričanje. In to prepričanje je na vsak način jako debelo in trdno, drugače bi ne tolkel s peto ob tlak ... Naposled je po obrazu do pičice podoben tistim ljudem, ki kradejo prepričanja: — kakšen zavihan nos, kakšne lokave oči! ...“

Odpravil se je za njim. Hodila sta po različnih dolgih cestah; Mrmolji se je zdelo, da nekaterih še v svojem življenju ni videl. Opazil je marsikako zanimivost, na katero dotlej nikdar ni bil naletel. Tako na priliko je ugledal v izložbi nekega knjigotržca slovensko knjigo ... Pred vratmi visoke temne hiše sta obstala in Mrmolja je stopil k dolgemu neznancu.

„Oprostite, velerodni gospod, da se vam predstavim: moje ime je Job Mrmolja. Rad bi govoril z vami par besed.“

„Pompilij Streha, državni poslanec ... Izvolite ...“

Preromala sta dolgo vrsto mračnih stopnic in hodnikov, naposled sta dospela do visokih duri. Pompilij je zavrtil ključ in po nekaterih komplimentih in opravičevanjih je sel na mehek fotelj. Ko se je nalahko zazibala pod njim žametna blazinica, pobožalo ga je prijetno čustvo in za trenotek se ga je lotil dvom ...

„Odkod mi je čast, gospod Mrmolja, da me razveseljujete s svojim nepričakovanim posetom?„

„Gospod poslanec, jaz plačujem svoje davke pošteno in laskam si, da sem obče spoštovan in soliden človek ... Zato me je toliko bolj vzžalostila in potrla grenka nezgoda, ki me je doletela današnje jutro. Ako se ta stvar kakorkoli ne reši, tedaj je moja eksistenca uničena, in moje življenje izgubljeno ... Prosim vas, gospod poslanec, ne bodite trdosrčni ... ostalo bo med nama, in niti kapljica blata ne bo pala na vaš značaj ...“

„Oprostite, gospod Mrmolja, — zdi se mi, da se ne izražate popolnoma jasno. Vaše besede so nekako meglene, mistične ... Časih je sicer dobro, če govori človek megleno in mistično; — to ga odene pred narodom z glorijo globokoumnosti ... Toda v privatnem razgovoru to ne gre ... oprostite ...“

Mrmolja se je sklonil; podrsal je z nogami po preprogi ter zakašljal.

„Dovolite, da vam odkrijem vso reč, — da jo razložim natanko in po vrsti ... Imel sem prepričanje, vezano v zeleno usnje in še jako dobro ohranjeno; obdrgnjeno je bilo samo na robéh ...“

Poslanec je pokimal z glavo.

„Razumem ... razumem ...“

„In pomislite, — davi, ko se prebudím, ni mojega prepričanja nikjer. Iskal sem ga med knjigami, pod prtom, pregledal sem svojo suknjo, pretaknil vso sobo. Prepričanja ni bilo nikjer, in ne spominjam se niti najmanj, kedaj bi ga bil izgubil ... V tem hipu, gospod poslanec, ko sem vas ugledal na ulici, obšla me je neprijetna slutnja ...“

Pompiliju se je zgrbil obraz v čudovite, skrajno hudomušne gube in nanosnik je vztrepetal.

„Ej, vi bratec pretkani ... poznam jaz to stvar ...“

Izza ustnic se mu je izvilo polglasno hahljanje, in dvignil je kazalec desne roke. Ta kazalec je bil izvanredno kratek in debel.

„Koliko zahtevate zanj ... a? Da bi me naplahtali, tega vam ni treba misliti. Imam prakso ... he, he ... imam prakso!“

Job je širil oči v skrajnem začudenju. Opiral je dlani ob kolena in strmel gospodu poslancu v obraz.

„Ne razjezite se, gospod poslanec ... a zdi se mi, da zdaj sami govorite nekako mistično in megleno ... Vaš kazalec ... ne, gospod poslanec, ne razumem vas ...“

Tiho hahljanje Pompilijevo se je izpreminjalo polagoma v glasnejši smeh. Telo se mu je stresalo v enakomernem taktu, kakor bi ga suvala za hrbtom nevidna roka.

„Dražestni ste, gospod Mrmolja ... Kakšna nedolžnost ... kakšno čarobno hinavstvo! Vi ste ustvarjen minister! ... A zdaj sva sama, — zdaj je to popolnoma nepotrebno. Pred menoj se ni treba skrivati. Jaz vem čisto natanko, kako se prepričanja kupujejo in prodajajo. Svoje na priliko sem menjal že štirikrat. To je jako dobro. Človek se čuti nekako prerojenega ... Toda vrniva se k stvari ... Koliko bi radi zanj? Odkrito vam povem, da nisem za zdaj v nikakih zadregah. Prepričanja so dandanes jako poceni. Dobé se celó za blagohoten smehljaj, podarjen na pravem mestu in o pravem trenotku. Sploh opažamo, da je prišlo to blago že precej iz mode ...“

Mrmolja je skočil s fotelja.

„Ali za Boga, gospod poslanec, — jaz ne prodajam svojega prepričanja. Nikakor ne. Moje prepričanje ni nikak predsodek. Vrh tega je vezano v zeleno usnje ... Prosim vas torej, da mi ga vrnete.“

Pompilijev obraz je postal hipoma resen in hladen.

„Kako to, da me spravljate v zvezo s svojim prepričanjem? ... Dragi moj, ne prenaglite se v svojih besedah. To bi vam lahko škodovalo ... Jaz nimam nikakega prepričanja; za nekaj dni sem zastavil celó svoje. Tudi ko bi ga imel pri roki, ne mogel bi vam postreči z njim. Rabim ga v nedeljo na volilnem shodu ... Najin razgovor je potemtakem brez pravega namena in zdi se mi, da si nimava povedati ničesar več.“

Vzel je v roke časopis ter se navidezno zamislil vanj. Mrmolja ga je gledal nekaj časa od strani; naposled je zamahnil z roko ter se poslovil ...

Glava mu je postajala težka; bridkost je zatemnila njegov pogled in ves svet se mu je zdel dolgočasen in zoprn. Na mostu je vzdihnil in obstal. Obhajale so ga bolne misli, katerim pa se kot obče spoštovan in soliden človek ni vdal. Odklanjal je samomor že zaradi neprijaznih govoric in razžaljivih ugibanj po smrti. Vrhu tega se je spominjal, da so pisali proti samomoru najboljši filozofi sedanje in pretekle dôbe.

Nervozen, žalosten in utrujen se je napravil v uredništvo „Resnice“. Spotoma je sestavljal primeren inserat, ki bi diskretno in razločno obenem opozoril občinstvo na izgubljeno stvar. Bal se je, da ne bi vzbudil pri tem ali onem kakega napačnega mnenja in da bi se po nepotrebnem ne blamiral. Zakaj naravno je, da mu je bilo mnogo ležeče na časti in na ugledu; poslednjega negujejo skrbno in nežno celó ljudje, ki nimajo nikakega prepričanja, niti broširanega ne.

Uredniška soba se mu je zazdela na prvi pogled prazna; naposled je zapazil v nekem kotu med knjigami in papirji suho postavo Ambroža Košute, sourednika za idealni del.

Mrmolja je pozdravil, Košuta je sedel mirno na svojem stolu. Mrmolja je zakašljal, Košuta se niti ganil ni. Mrmolja je zakričal, Košuta je dvignil glavo ... Dvoje čmernih oči se je uprlo v Joba, obraz je bil sivkast, kakor pokrit z debelo plastjo prahu, in rdeči lasje so ležali zaspano na nizkem čelu.

„Rad bi naznanil v vašem listu, gospod urednik, da sem po nesreči izgubil svoje prepričanje ...“

„V upravništvo!“

„Ne, gospod urednik, — stvar je nenavadno važna in zato bi želel, da bi vtaknili med domače novice nekako notico ...“

„O čem?“

„O mojem prepričanju.“

Košuta se je popraskal pod nosom.

„Razložite mi, vi, — kakšno reč pa si prav za prav predstavljate pod to nenavadno besedo?“

Mrmolja ga je pogledal.

„Dá, kakšen vrag je to, — prepričanje?“

„Ali tega vam ne morem razlagati, gospod urednik. Res ne. Nisem se učil logike in zató ne znam definirati ... Prepričanje? ... Prepričanje?! ... To je takó neka stvar ... ljudjé jo imajo pri sebi, kadar jo rabijo ... Gospod Pompilij Streha pravi, da je prišlo iz mode in moj prijatelj Sempronij je imenuje celó smešno fosilijo ... Moje, recimo, je bilo vezano v zeleno usnje, medtem ko je Sempronijevo samó brošírano ... Nekateri imajo samó platnice, jako krasne platnice, — profesor Pankracij Mulva celó z zlatom vdelane, — in vendar so samó platnice ... Resnično, jaz ne znam definirati ...“

Košuta se je zamislil.

„Prepričanje ... prepričanje ...“

Napósled je vstal, stopil k polici ter odprl ogromen leksikon ... Čital je nekaj časa, stresal z glavo ter se obrnil k Mrmolji.

„Odkod pa ste dobili svoje prepričanje? Ali ste ga ukrali?“

„Ne, ne ... za Boga ... Čemu bi ga bil ravno ukràl ...?“

„Hm ... kdo vé; vsekakor, — vaša stvar ni popolnoma čedna ...“

„Ali prosim vas, — česa me dolžite?“

Košuta je zmajal z rameni.

„Torej, — napišite notico ... Nazadnje, — kaj pa je tega treba? ... Jaz nisem videl nikdar nikakega prepričanja in kljub temu izhajam pošteno. Moji članki so naravnost ženialni, — brez samohvale. Tako sodi publikum. ... Kakor se vidi, ne spadate v moderno družbo, — vi s svojimi zastarelimi pojmi ... A to je vaša reč; — kakšno notico hočete?“

Mrmolja je stisnil ustna, pogledal skozi okno ter pomislil.

„No, — kakšno notico! — Zapišite: — neki človek, — obče spoštovan in soliden človek — je izgubil 21. t. m. svoje prepričanje. Vezano je v zeleno usnje in še jako dobro ohranjeno. Če je kdo morda naletel nanj, naj ga vrne. Nagrada po dogovoru. Naslov pové iz prijaznosti uredništvo.“

Pero je praskalo po papirju in Mrmolja je umolknil. Ob zadnjih njegovih besedah je stopil v sobo glavni urednik. Slekel je suknjo, pogladil si dolgo, spoštljivo brado, vzel v roko kup papirjev ter sel molčé za mizo. Ko mu je razložil Košuta stvar o prepričanju, nakremžil je obraz ter se ozrl mimogredé in nekako radovedno na Joba. Izpregovoril ni besedice ... /.../

(Odlomek iz Vinjet - O človeku, ki je izgubil prepričanje)

 

Ključne besede: Ivan Cankar prepričanje zgodbe črtice proza slovenska književnost književniki pisatelji 


Tweet