Oblaki:: Srce::

12.03.2007 | Avtor: Boštjan Grošelj

OBLAKI

Zlate koprenaste meglice
po prostranstvih neba se podijo,
za njimi brazdasti bratci
v belih vzorcih veselo hitijo.

Kam vodijo jih zračni kažipoti,
ki morda niso točni, zanesljivi?
Popotniki o tem ne razmišljajo,
ker so ustvarjeni zaupljivi.

Tako človek v življenje stopi,
ne dvomi o svoji poti,
a bivanje zmoti ga izpostavi,
iz njega dvomljivca napravi.

Vendar omejitve dobrodošle so,
k njegovemu bistvu ga obrnejo,
da svoje napake odkrije,
ponovno v njem upanje vzklije.

SRCE

Povej mi, drago srce,
kje začetek je,
kje konec se nahaja,
saj vedno znova
vprašanje to moreče
se v ljudeh poraja.

Dvom v njih zasaja
pekoče svoje seme,
ki lahko se razdivja,
ker človek ne prizna,
da dovolj ima
močne sam opreme,
da poseka zajedalca,
ki želi zasužnjiti,
odeti kožo zmagovalca
v dišave svoje kreme.

Pretentati si želi
z videzom bleščečim,
na pot najmanjšega odpora,
na krivo pot vodečim.

Vabljive, sladke so obljube,
ki peljejo v propad,
ko zunanjosti prevlada
zakrije notranji zaklad.

Duši se revež,
krili brez moči
v iluzije pesku,
ki vztrajno žre ljudi.

Kdor pozabil je začetek,
več ne ve, kje
konec se nahaja,
ne zaveda se,
da v duše čutenju
le upanje ostaja,
tam tista je oprema,
ki dvoma vir ohlaja.

Večno je prisotna
ljubezen nedeljiva,
vsak iz nje izhaja,
se z neskončnim spaja.