Natisnite    Pošljite prijatelju

Od kdaj so vrane na Menini (Pripovedka iz Savinjske doline)

Na Menini planini je zijalka Jespa. Nekoč je v tej podzemski jami živela vila, ki je bila lepa kakor sonce. Vila iz Jespe je vsako jutro sedla v cvetočo travo pred zijalko in si razčesavala zlate lase.
A hudobni veter, ki vile ni maral, je pihal in pihal ter se ji zapletal v lase. Nekega jutra pa je vila zaprosila sonce.

»Sonce, preženi zlobneža, ki mi nagaja, da si ne morem počesati zlatih las!«

Sonce je vilo uslišalo. Tako močno je posijalo, da se je moral veter umakniti pred njegovimi vročimi žarki. Potuhnil se je v senco temnih smrek in razmišljal, kako bi se vili maščeval.

In res – ko se je sonce skrilo za gore, je veter zdivjal po Menini planini, da so smreke in bukve padale na zemljo.

Vilo je bilo strah in je zajokala, da se je njen jok slišal prav do svetlih zvezd.

»Zvezdice, ljube sestrice, zbudite burjo in ji recite, naj prežene zlobneža, ker me je strah pred njim,« je jokala.

Zvezdice so mežikale, da bi zbudile burjo, ki je spala v pečevju na Rogatcu. Ker pa je z mežikanjem niso mogle prebuditi, je majhna zvezda padla na Rogatec, skočila burji v sive, razmršene lase in zaklicala:

»Burja, vstani in pograbi metlo brezovko ter ošvrkaj sina potepina, ki nagaja vili Menini!«

Burja je planila na noge, da bi ulovila sina. Ko ga je ujela, ga je namlatila po grbači, da se je ves pretepen umaknil v hoste onstran Menine planine.
In vstal je nov dan, miren in zlat, da si je vila lahko razčesavala zlate lase.

Veter pa je spet potuhnjeno ždel v svojem skrivališču in razmišljal, kako bi se vili maščeval. Ko je sonce zašlo za gore in je burja spala na Rogatcu, je sredi noči zdivjal po Menini planini, da vila vso noč ni mogla spati, ker jo je bilo strah. Zajokala je:

»Mesec, dragi bratec, pomagaj mi, ker me je strah pred zlobnim vetrom!«

Mesec je pričel skakati iz oblaka na oblak, da bi dosegel zlobneža in mu zažgal razmršeno grivo. A pot je bila dolga, predolga. Preden je prispel na Menino, je veter nad planino napihal toliko črnih oblakov, da mesec ni več videl zemlje, pa je odšel za gore spat. Takrat je maščevalni veter raztrgal in razcefral črne oblake, da so na Menino planino padle same – črne vrane.

Od takrat so na Menini planini črne vrane.

Več pravljic >>> Knjige pravljic, bajk in basni