Natisnite    Pošljite prijatelju

~ * ~

Zdaj,
poglejmo za pticami!
Visoke železne veje
v gozdu,
temna rodnost tal.
Svet
je moker.
Rosna ali dežna kaplja
se lesketa,
drobna zvezdica
med listjem.
Zjutraj
je mati zemlja
hladna.
Zrak je
kot reka,
ki drhti
v tišini.
Diši po rožmarinu,
po prostoru
in koreninah.
Nad glavo,
blazna pesem.
Ptica je.
Kako lahko
iz njenega grla,
manjšega kot prst,
pade vodni slap
pesmi?
Jasno lahkotno!
Nevidna
moč,
izliv
glasbe
v listju.
Posvečen pogovor!
Čist in svež
je,
odmevajoč v dnevu,
kot zeleno čembalo.
Zakopljem
svoje čevlje
v blato,
skočim čez potoček.
Trn
me zbode in sunek
vetra se kot kristalni val
prelomi v mojih prsih.
Kje
so ptice?
Morda je bilo
tisto
šelestenje listja,
ali tista bežna kroglica
iz rjavega žameta,
ali tista oddaljena
dišava? Tisti
list, ki je zadišal po cimetu
- ali je bila to ptica? Tisti prah
iz vznemirjene magnolije,
ali tistega sadja,
ki je zamoklo padlo -
ali je bil to let?
O, majhna nevidna
bitja,
ptice vraga,
s svojim zvonenjem,
s svojim neuporabnim perjem.
Želim jih le
pobožati,
jih videti vse blesteče.
Ne želim gledati
motne svetlobe
pod steklom.
Želim jih videti živeti.
Želim se dotakniti njihovega zaupanja,
ki ga nikoli ne pozabijo med vejami
in spregovoriti
z njimi,
medtem ko sedijo na moji rami,
čeprav me morda
zapustijo kot kip,
ki je nezasluženo pobledel.
Nemogoče.
Ne moreš se jih dotakniti.
Lahko jih slišiš
kot nebeško
šelestenje ali gibanje.
Njihov pogovor je precizen.
Ponavljajo
svoja opažanja.
Bahajo se
o svojih opravkih.
Komentirajo o vsem,
kar obstaja.
Naučijo se
določenih spretnosti,
na primer vodopisja.
In z znanstveno natančnostjo vedo,
kje poteka žetev
žita.

~ * ~

(prevod: Živa Viviana Doria)

Več branja > Ptice selivke, kam potujete?