Osamljenost

Osamljenost

12.04.2008 | Avtor: Anja Bukovec

V očeh rastejo votli kamni.
Veke je pokril bršljan
in se razrasel v suha usta.
Ližem žveplo.
Kri me razjeda od znotraj.
Močeradi lezejo v moji glavi
in se napihujejo v čedalje
bolj črne misli.
Duši me.
Stojim sredi evforične množice-
Tako osamljena.
Tako sama.
Množica kriči in čaka
na orgazmični efekt materializma.
In jaz strmim v Nič.
V prazen Nič.
In odrevenim.

 

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija


Ključne besede: Anja Bukovec  sodobna poezija  pesmi  poetese  metafore  samota 



Vse okoliščine, 'usoda' in 'sreča' so zunanje in če jih človek ne more vedno spremeniti, jih lahko vedno premaga.
Modrin je letal preko zelenega travnika. Iskal je prav posebno rastlino. Taval je daleč naokoli, pa je ni našel.
Po zimi mora vedno priti pomlad, zato jo stržek (najmanjši evropski ptiček) glasno prikliče, skupaj z zvončkom ...
Pravljica o nenavadnem prijateljstvu in preseganju omejitev ...
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Ljudje razglabljajo o moji umetnosti in se pretvarjajo da jo razumejo, kot da bi jo morali razumeti; ko je popolnoma enostavno da jo je le treba ljubiti.

Claude Monet