Natisnite    Pošljite prijatelju

Pesem iz brevirja, 3

Ti omračeni Temelj, potrpežljivo prenašaš zidovje.
In morda dopuščaš še eno uro trajati mestom
In daješ še dve uri cerkvam in samotnim samostanom
In pustiš pet ur še trud vsem odrešenim
In vidiš še sedem ur dnino kmetov -:

Ah, znova boš gozd in voda in rastoča divjina
V uri nedoumljivega strahu.

Ker od vseh stvari zahtevaš nazaj
svojo nedovršeno upodobitev.

Daj mi še majhen trenutek časa: ljubiti hočem stvari tako kot nikogar,
Dokler niso vse Tebe vredne in daleč.
Hočem le sedem dni, sedem,
Na katere se ni še nihče pisal,
Sedem strani samote.

Komur daš knjigo, ki ga zaobsega,
Bo ostal prepognjen med listi.
Razen če ga imaš v rokah,
da bi sam pisal.