Pesem iz brevirja

25.10.2017 | Avtor: Rainer Maria Rilke

Pesem iz brevirja

Ti Mrak, iz katerega izviram,
ljubim te bolj kot plamen,
ki zamejuje svet,
v tem ko sveti
za kateri koli krog
iz katerega nobeno bitje o njem ne ve.

Toda Mrak vse drži:
Podobe in plamene, živali in mene,
kakor nagrabi,
ljudi in moči –

In je lahko: velika sila
se zgane v mojem sosedstvu.

Verujem v Noč.

Vse okoliščine, 'usoda' in 'sreča' so zunanje in če jih človek ne more vedno spremeniti, jih lahko vedno premaga.

Po dolgi zimi je v mestece na robu hriba prišla pomlad. Prinesla jo je gospa Pomlad, ena od štirih sester, ki vsako leto obiščejo to mestece.

Le kaj se je zgodilo? Dragi mladi bralec, več ti bo povedala kar tale mala zgodbica ...

Kakšna je navidezno misteriozna skrivnost, po kateri se motna življenjska snov preoblikuje v dragoceno kovino?

Velikokrat je sreča tako blizu nas, da moramo daleč odpotovati, da se tega zavemo.

(Rudi Kerševan)