Natisnite    Pošljite prijatelju

Poskusi na živalih so moralno in znanstveno neodgovorni

Nove študije ugotavljajo: živali čutijo in trpijo

Pogost predsodek, ki tiči v podzavesti številnih ljudi, je: »Živali ne vedo in ne čutijo, kaj se z njimi dogaja.« Ta predstava je lahko rezultat stoletij indoktrinacije s strani katoliške cerkve, ki je živali degradirala na nivo brezdušnih stvari, ki so namenjene človeški uporabi. Resnica pa je ravno nasprotna: živali so živa bitja, ki skupaj z nami živijo na Zemlji. Z nami delijo svoj življenjski prostor, dihajo isti zrak, pijejo isto vodo in vidijo isti sončni vzhod in zahod. Živali prispevajo bistven delež k stabilnosti ekosistema matere Zemlje.

Čustva, komunikacija in altruizem v kraljestvu živali

Živali lahko čutijo, se med seboj pogovarjajo, so pozorne in radovedne, lahko pokažejo strah in veselje in lahko utrpijo ne le telesne, temveč tudi psihične poškodbe. Imajo družinsko življenje in nesebično skrbijo za pripadnike svoje vrste. Takšno obnašanje presega okvir čistega samoohranitvenega nagona in je v živalski psihologiji označeno kot »altruizem«.

Sem sodi tudi obnašanje številnih živalskih mater, ki svojo hrano delijo z drugimi ali ki so med dojenjem nemočne in lahko postanejo plen drugih živali. Tudi narejena invalidnost (npr. zlomljeno krilo), da bi napadalca zvabili stran od nemočnih mladičev, in opozorilni klic številnih ptic, ki pripadnike svoje vrste posvarijo pred sovražniki in s tem pozornost pritegnejo nase, so nesebična ravnanja, pri katerih je dobrobit lastnih otrok ali pripadnikov skupine postavljena pred svojo lastno.

Altruistično obnašanje prepoznamo tudi pri miših. Biologinja prof. Barbara König iz Zoološkega instituta züriške univerze ugotavlja, da breje hišne miši, ki živijo na istem teritoriju, združujejo moči z drugimi bodočimi mišjimi materami in gradijo skupna gnezda. V teh gnezdih tudi skupaj dojijo mladičke, ne da bi pri tem razlikovale med lastnimi in tujimi.

Altruistično je pri tem obnašanje mišjih mater z manj številnim naraščajem, ki bi pravzaprav lahko imele manj mleka, kar bi bilo zanje manj naporno in obremenjujoče. One in njihovi mladiči bi imeli evolucijsko prednost, ker bi bili močnejši kot člani bolj številčne mišje družine, kjer mora mleko zadostovati za vse in kar mišjo mamo bolj obremenjuje in izčrpa, mladiči pa zaradi morebitnega pomanjkanja materinega mleka ne postanejo tako močni.
Morda je evolucijska teorija Charlesa Darwina o preživetju najmočnejših vendarle samo teorija in ne absolutna resnica. Morda v naravi in živalskem svetu vendarle obstaja načelo: »Kar želiš, da drugi storijo zate, sam napravi prvi.« Biologinja Barbara König, ki proučuje obnašanje živali, pravi: »Živali, ki pomagajo drugim, so sicer v manjšini, še zdaleč pa ne osamljeni primeri.«

Poskusi na miših in podganah – zločin nad čutečimi bitji

Živali, ki najbolj pogosto trpijo zaradi brezsrčnosti in brezčutnosti izvajalcev poskusov na živalih, so miši in podgane. Po eni strani, ker sloves miši in podgan v zahodni civilizaciji ni najboljši, po drugi strani pa, ker je enostavno pridobiti dovoljenje za poskuse na njih. Ko si raziskovalec izmisli nov poskus na živalih, mora zanj pridobiti dovoljenje Komisije za poskuse na živalih.

V tej komisiji sedijo pretežno »strokovnjaki«, to je raziskovalci, ki tudi sami opravljajo poskuse na živalih. Kljub temu mora biti poskus formalno utemeljen. Glavni argument za utemeljitev, zakaj naj bi ta poskus izvedli ravno na miših, je dejstvo, da so miši že prej uporabljali za podobne poskuse in je tako mogoče primerjati nove rezultate poskusov s prejšnjimi.

Utemeljitev, zakaj nove substance ali druge domneve preizkušati ravno na miših, torej ne temelji na tem, da bi bila miš človeku posebej podobna ali da bi imela podobne rizične faktorje za obolevnost kot človek. Ker te pomembne predpostavke niso izpolnjene, se raziskovalci pač zadovoljijo z argumentom, da so tako že od nekdaj ravnali in bodo zato tudi v bodoče.

Nič čudnega, da znanstveno mučenje živali daje zavajajoče rezultate in povzroča škodo ljudem in živalim. Pojem »mučenje živali« v smislu predpisov o varstvu živali morda ni ustrezen pri vseh poskusih na živalih, v moralno-etičnem smislu pa lahko doživljenjsko ujetništvo, izolacijo, psihično in fizično trpinčenje čutečih živih bitij označimo le kot mučenje.

Podnapis pod sliko (ki je izjemno grozljiva in zato ni objavljena. Op. ur.): Sodobni raziskovalci rakastih obolenj očitno ne znajo drugega, kot umetno ustvarjati tumorje, ki so pogosto celo večji od živali. Te bule pa niso primerljive z večinoma multifunkcionalno pogojenimi oblikami raka pri človeku. Poskusnim živalim se namreč nasilno dajejo kemične snovi v absurdno velikih dozah, da se ustvarijo tumorji.

Da bi še enkrat pokazal, s kakšnimi živimi bitji imamo opraviti, ko govorimo o poskusih na živalih, vam bom predstavil nekatere značilnosti miši in podgan.

Miš – čuteče in komunikativno živo bitje

Mišja govorica omogoča mišim dobro izdelano medsebojno komunikacijo. Za človeško uho so slišni samo nekateri glasovi, kot npr. kriki strahu, bolečine ali grožnje. Dejanska mišja govorica za naše uho ni slišna, ker se večina mišjega slovarja nahaja v področju ultrazvoka.
Poleg glasovnega izražanja razpolagajo miši tudi z za človeka dobro vidno telesno govorico. Pri človeku vemo, da je njegova telesna govorica, torej drža in gibi, vodena z mislimi in občutki. Podobno je pri miših, podganah in morskih prašičkih. Po njihovih gibih lahko spoznamo, kaj se v njih dogaja: strah, previdnost, pozornost in radovednost, sproščenost in občutek varnosti se dajo npr. pri miših zelo dobro prepoznati po drži nihovega telesa, glave in ušes.

Ljudje in živali zaznavamo okolico s svojimi čutili. Bolj kot je občutljivo čutilo voha, vida, sluha, okusa in tipa, bolj intenzivno je doživljanje okolja. Čutila živali so deloma bolje razvita kot čutila človeka. To velja tudi za miši in podgane. Pri miših je najbolj razvit voh.
Razvitost čutila voha je pri miših primerljiva s pasjim smrčkom, pes pa velja za sesalca z najboljšim nosom. Miši zavohajo hrano, člane krdela, svoj revir, svoje partnerje, tuje pripadnike vrste. Življenje miši je jasno zaznamovano s to anatomsko posebnostjo. Drugi zelo dobro razvit in pomemben čutilni organ miši so tipalne dlačice, ki se nahajajo okrog smrčka. Zelo občutljivo reagirajo na vsak dotik in pomagajo miši, da se dobro znajde tudi ponoči in v temi.

S pomočjo teh brčic lahko miš zelo hitro oceni, ali je luknja, prehod ali špranja, skozi katero hoče, dovolj velika. S svojimi občutljivimi čuti doživlja miš svoje okolje zelo intenzivno, morda celo intenzivneje kot človek. Kako potemtakem občuti šele svoje ujetništvo v laboratorijski kletki in boleče poskuse, ki jih izvajajo na njej?

Nadaljnji zelo dobro razvit mišji čut je sluh. Miši v primerjavi z nami slišijo mnogo višje tone. To je povezano tudi z njihovo glasovno govorico, ki se večinoma odvija v področju ultrazvoka.

V nasprotju s čutom sluha, vonja in dotika je mišji vid bolj slabo razvit. Miš dobro vidi samo zelo od blizu. Zaradi stranske pozicije oči pa ima skoraj popolno vidno polje in hitro opazi gibanje, kot so bližajoči se sovražniki ali roke, ki segajo v kletko.
Življenjsko pomembna sposobnost, ki je tipična za podgane, ljudje pa smo jo zanemarili, je, da podgane zaznajo, če jim primanjkuje vode, soli ali kalorij in na tej osnovi izbirajo svojo hrano. Neznane hrane se lotijo samo poredko in v majhnih količinah. Na ta način podgane ugotovijo, katera hrana jim ne ustreza oziroma ali lahko od nje zbolijo.

Miši so že po naravi zelo boječe. Hitri gibi ali močna luč jih takoj prestrašijo, zato skušajo zbežati, če imajo kam. Če ne morejo pobegniti, so izpostavljene hudemu stresu. To kaže tudi aktualna znanstvena študija, ki potrjuje, da ima že samo ravnanje s poskusnimi živalmi bistven vpliv na rezultate poskusov na živalih.

Študije ugotavljajo: stres izkrivlja rezultate poskusov na živalih

Mišim, podganam, zajcem, psom, gosem in drugim živalim že dotik pri tako imenovanih rutinskih pregledih povzroča bistveno hujši stres, kot so mislili doslej. Stresne reakcije živali izkrivijo podatke o poskusu.
Do tega zaključka je prišla znanstvena študija, ki je že septembra 2004 izšla v strokovni reviji, ki obravnava poskuse na živalih. Ker to ni bilo osamljeno opažanje, je raziskovalec obnašanja živali dr. J. Balcombe iz ameriškega Zdravniškega komiteja za odgovorno medicino preučil 80 različnih objav na to temo.

Na ta način je dokazal, da že dvig iz kletke pri miši sproži serijo stresnih reakcij, ki so dokazljive še eno uro po dogodku. Na tako imenovane rutinske posege, kot je odvzem krvi ali prisilno hranjenje z želodčno sondo, reagirajo živali s strahom in paniko.
Nivo stresnih hormonov v krvi naraste, srčni utrip podivja, naraste pritisk, imunska obramba oslabi. To se zgodi že pred dejanskim eksperimentom in še dolgo deluje v telesu poskusne miši. Dr. Balcombe je prišel do zaključka, da humanih poskusov na živalih ni in da so rezultati raziskav zaradi stresnih reakcij, kot je divjanje hormonov in padec odpornosti, lahko napačni.
Tudi druge znanstvene študije potrjujejo kritiko dr. Balcombeja. Raziskave univerz v Giessnu in Kaliforniji kažejo, da pusto okolje laboratorijskih kletk pri glodalcih, kot so miši in podgane, privede do motenj vedenja in trajnih poškodb možganov. Tudi to lahko vodi do napačnih rezultatov poskusov na živalih.

Ta in druge študije tako rekoč z znanstvene plati podpirajo to, kar zaščitniki in borci za pravice živali z zdravim občutkom za sobitja že dolgo čutijo in zahtevajo:

1) Živali so bitja, ki občutijo trpljenje, zato na njih ne bi smeli izvajati nobenih poskusov.
2) Poskusi na živalih so neprimerna metoda za pridobivanje znanstvenih spoznanj.
Skrajni čas je, da ta spoznanja prodrejo v možgane in srce slehernega raziskovalca in da se na političnem in strokovnem nivoju zgodijo že zdavnaj potrebne spremembe: odprava poskusov na živalih in uvedba, pospeševanje in nadaljnji razvoj medicinskih raziskav brez poskusov na živalih.
Informacije na internetu: www.tierversuchsfreie-medizin.de

Dejstva in številke

• Po podatkih Ministrstva za prehrano, kmetijstvo in zaščito potrošnikov je bilo v Nemčiji v letu 2005 v laboratorijih usmrčenih 2.412.678 živali.
• Na leto v nemških laboratorijih trpi in umre (podatki iz leta 2005):

1.423.480 miši
554.916 podgan
103.745 zajcev
101.332 rib
96.507 ptičev
1.023 mačk
4.892 psov
2.105 opic

• 850.000 živali se uporabi za raziskavo in razvoj, proizvodnjo in preverjanje zdravil in kemičnih izdelkov.
• 715.000 živali se »porabi« v t.i. raziskavah podlag.
• 579.042 živali je pokončanih v znanstvene namene.
• Kljub desetletjem intenzivnih raziskav in poskusov na živalih se bolezni civilizacije širijo dalje. Smrtnost zaradi srčno-žilnih obolenj je od leta 1975 do 1985 narasla za 41 % in je odtlej najpogostejši vzrok smrti prebivalcev Nemčije. To dokazuje, da poskusi na živalih pri raziskavah srčno-žilnih obolenj niso dali nobenih učinkovitih rezultatov, ki bi znižali umrljivost človeka zaradi srčnega infarkta, kapi in podobnih bolezni. Enako velja za rakasta obolenja, ki so od leta 1950 do 1995 narasla za 25 % in to kljub najbolj intenzivnim raziskavam s poskusi na živalih!
• Dr. Klausner iz Nacionalnega instituta za raziskavo raka v ZDA (NCI) je že pred dvajsetimi leti ugotovil: »Zgodovina raziskave raka je zgodovina, kako se zdravi raka pri miših. Že desetletja zdravimo raka pri miših, pri človeku pa enostavno ne uspemo.«
Njegov kolega, nekdanji vodja NCI, dr. Bross, je to poudaril še nekoliko natančneje: »Z znanstvenega stališča je potrebno ugotoviti, da se je to, kar imenujemo model raziskave rakastih obolenj s pomočjo poskusov na živalih, izkazalo za popoln spodrsljaj. (…)
Neskončni milijoni živali, ki so bile umorjene na poti iskanja zdravila proti raku, so bili žrtvovani zaman.«
Peter Jennrich, specialist splošne medicine

Vir: Freiheit für Tiere 2/2007, prevod: Marina Senčar

Kako lahko jaz pomagam živalim?

Kupujte izdelke za osebno nego in čistilna sredstva, ki niso bili testirani na živalih. Seznam takšnih podjetij najdete na strani www.ljudjeza.org

Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali, november 2007

Več branja >>> Knjige o živalih