Natisnite    Pošljite prijatelju

Prebujen:: Roža dehteča::

PREBUJEN

Ko dan se prebudi,
v mislih si le ti,
ki upanje budiš,
ogenj src krepiš.
Pomagaš vedno mi,
da najdem pravo pot,
kjer teče mrzli strup,
kjer trosijo obup.
Dvigaš me v nebo,
odkrivaš vse lepo,
vodiš me v pristan,
z jasnino obsijan.
Krasen je obok,
tam vidim pare nog,
ki so prišli na plan,
ko zasijal je dan.
Pretrgali so spone
začaranega kroga,
želeli so postati,
razviti se v nekoga.


 

ROŽA DEHTEČA

Na zelenih prostranstvih
iskal rožo sem dehtečo,
v nekem tujem svetu
hrepenel sem po lepoti,
želel sem najti pravo srečo.
Na prestolih sem jo videl,
v blišču njenega nasmeha,
a kmalu šinilo mi je,
da zadaj skriva se pregreha.
Hlastanje puščalo srce je prazno,
plevel zarasel se je med zelenjem,
ki v svoji zmoti istil
sem s pravim ga življenjem.
Korenine slepečega zelenila
sem slepo sodil po izgledu,
ki se je kazal nad zemljo,
preslišal klice sem svareče,
da prostranstvo to cvetoče
brez ljubezni bo prešlo.
Zbudil sem se v mori strašni,
krč mi trgal je telo.
“Kam tedaj se boš obrnil,
ko vse to minilo bo?”
glas se znova je povrnil,
ni od mene vzel slovo.
In takrat sem se zavedel,
kaj mi hotel je izdati,
s svojo trmo je povedal,
da ne smem bogastva duše
v svetnem blatu poteptati,
ampak njeno večno srečo
vsem ljudem posredovati.