Natisnite    Pošljite prijatelju

Princeska na zrnu graha

Nekoč je živel princ, ki se je hotel poročiti s princesko, toda morala bi biti prava princeska. Potoval je po celem svetu, da bi našel pravo princesko, a nikjer ni našel tega, kar je iskal. Princes je bilo dovolj, toda težko je bilo ugotoviti, ali so to res prave princeske.  Zmerom je bilo kaj takega na njih, kar ni bilo povsem v redu.

Tako je prišel spet domov in bil ves žalosten, kajti tako rad bi imel pravo princesko. Nekega večera se je razbesnela strašna nevihta; bliskalo se je in grmelo, dež je lil v potokih. Nenadoma se je slišalo trkanje na grajska vrata, stari kralj jih je šel odpret.

Pred vrati je stala princeska. Ampak, jojmene! Kakšna je bila od dežja in vetra. Voda ji je tekla od las in obleke; tekla ji je v čevlje k prstom in pri petah spet ven. In vendar je trdila, da je prava princeska.

»No, to bomo že videli!« si je mislila stara kraljica. Rekla pa ni ničesar, šla je v spalnico, zložila vse posteljne žimnice na tla in položila na dno posteljnega ogrodja zrno graha; nato je vzela dvajset žimnic in jih položila na grah, na žimnice pa dvajset pernic. Tu je morala princeska ležati vso noč.

Zjutraj so jo vprašali, kako je spala. »Oh, zelo slabo!« je odgovorila princeska. »Komaj kaj sem celo noč zatisnila oči. Bog si ga vedi, kaj je bilo v postelji, ležala sem na nečem tako trdem, da sem vsa črna in modrikasta po telesu. Grozno je!«

Tako so spoznali, da je prava princeska, ker je skozi dvajset žimnic in dvajset pernic začutila zrno graha. Nihče drug, kakor le prava princeska, ne bi mogel biti tako občutljiv.

 Tedaj jo je princ vzel za ženo, kajti vedel je, da ima pravo pravcato princesko. Grah so dali v muzej, kjer ga še danes vidimo, če ga nihče do sedaj še ni ukradel.

To, dragi moji, je resnična zgodba.

(prevod: Živa Viviana Doria)


Več pravljic >>> Knjige pravljic, bajk in basni