Proučevanje kitov v južni Afriki

12.07.2007 | Avtor: Tilen Genov
Poletje 2005 … poletni raziskovalni tabor društva Morigenos, kjer vsako leto proučujemo delfine v slovenskem morju … med našimi gosti je tudi dekle iz Nizozemske. Pripoveduje mi o raziskovalnem projektu v Južnoafriški republiki, v bližini Cape Towna. Tam ekipa Univerze v Pretoriji proučuje južne biskajske kite (Eubalaena australis) ter kite grbavce (Megaptera novaeangliae).

Toplo mi priporoča obisk projekta in me kmalu zatem priporoči vodji raziskovalne ekipe. Z veseljem me sprejmejo in zmenimo se za november 2006.
Končno pride dan odhoda. Dolgotrajni polet v Južno Afriko. Uspel sem zbrati denar za pot, za hrano in stanovanje poskrbijo organizatorji projekta. Po celi noči letenja končno prispem v Cape Town, kjer me pričaka vedno nasmejana Meredith vodja raziskovalne ekipe. Tam vlada božično-novoletno vzdušje: vsi nosijo rdeče božične kape, na radiu KFM govorijo o božičnih željah, podjetja prirejajo predbožične zabave, vse je božično, le da…je poletje! Na južni polobli se je pravkar pričelo. Božično vzdušje v poletnem času me prav zabava.

Z Meredith prispeva v raziskovalno bazo. Le-ta je dejansko zapuščena vojaška baza, del vojaškega območja v mestu Saldanha. Kmalu ugotovim, da sem edini tujec. Poleg mene in Meredith sta tukaj še Ingrid (ki dela v projektu doktorat) ter Lisa (prostovoljka), obe iz Južne Afrike. Letos razen mene v projekt niso sprejemali nobenih tujcev. Nekoliko sem presenečen, vendar na nek način tudi ponosen.

Naslednji dan se zbudim okoli 10h. Minuto po tem ko pridem v dnevni prostor, Meredith prejme klic – na obali nedaleč od tod sta nasedla dva okrogloglava delfina (Grampus griseus), predvidoma mrtva. Takoj se odpravimo na kraj dogodka. Ko prispemo, oba z Meredith takoj ugotoviva, da ne gre za okrogloglave delfine, temveč za kljunate kite. Videti je, da gre za mati in mladiča, oba že mrtva. Kasnejša identifikacija nam je povedala, da gre za vrsto severni dvozob (Mesoplodon mirus).

O tej vrsti je zelo malo znanega in če se prav spomnim, je še nihče ni videl žive! Kmalu se lotimo obdukcije. To je zelo dolgotrajno in krvavo početje, ki pa sem ga že navajen. Cel dan preživimo na plaži. Tam sem spoznal Henvika, ki je neke vrste ribiški oz. okoljski inšpektor. Nor tip, vendar v dobrem smislu. Presenetilo me je le, ko sem opazil, da se vsi kitov dotikajo brez rokavic, kar ni najbolj pametno. Kasneje mi Meredith prizna, da imam prav in da je v njihovi ekipi pred časom že prišlo do okužbe, ko se je nekdo urezal z nožem.
Dan zatem me Meredith zbudi ob 05.30. »Vreme je lepo, zato gremo ven«. Pripravimo opremo, hrano in se zbašemo v »bakkie« - terensko vozilo, ki ga v Južni Afriki veliko uporabljajo. Dva člana ekipe sta se vedno morala peljati zadaj med opremo, saj ima avto le dva sedeža spredaj – ostalo je prostor za tovor. Po pol ure vožnje prispemo v zaliv Sv. Helene. Priklopimo prikolico s čolnom, ki je shranjen v lokalni ribiški tovarni. Čoln spustimo v vodo in se odpravimo na pot. Že v samem pristanišču mimo nas priplava tjulenj! Ob plovbi po morju jih srečujemo nešteto – sončijo se na gladini in nas gledajo. Neverjetno!

Danes smo v t.i. »passing mode«. To pomeni, da prisotnost kitov le zabeležimo, vendar se ob njih ne ustavljamo. Namesto tega so danes na vrsti »postaje«. Na petih točno določenih točkah se bomo ustavili in vzeli planktonske vzorce. S tem bomo ugotavljali koliko hrane imajo kiti v tem času. Takoj na izhodu iz pristanišča smo naleteli na skupino temnih pisanih delfinov (Lagenorhynchus obscurus) – do sedaj sem jih videval le v dokumentarnih oddajah. Nekaj dni kasneje nam je ogromna skupina teh delfinov uprizorila pravi »show« - plavali so pod čolnom, delali salte, se hranili…in počeli takšne akrobacije, ko sem jih lahko videval v oddajah National Geographic.

Nedolgo zatem smo videli veliko skupino kitov grbavcev. Moji prvi kiti grbavci! Že dolgo sem si jih želel videti. Nor dan!

Po približno eni uri plovbe se ustavimo na prvi postaji. Morje je po Beafurtovi lestvici sicer mirno, saj ni vetra, vendar so valovi (mrtvo morje) zelo dolgi in visoki približno 5 metrov. Spuščamo napravo CTD (merjenje gostote, temperature in globine), nato pa še planktonsko mrežico. Kot nor vrtim vitel, ki dviga mrežico, saj moram doseči hitrost približno 1m/s. Ven pobiramo ceponožce. Kmalu mi je od teh dolgih valov postalo nekoliko slabo (čudno, pa sem mislil, da mi ne more biti, saj se v močni jadranski burji pri moči vetra 4 Bf počutim povsem domače … kasneje sem ugotavljal, da mi postane slabo, kadar sem lačen). Ko sem se ulegel na rob čolna, da se spravim skupaj, je k meni priplaval mlad tjulenj. Prišel je prav do mene in dvignil ven glavo. Skoraj bi se ga lahko dotaknil, nato pa je spet odčofotal. Dekleta so mi povedala, da še nikoli niso videla česa podobnega. Zanimivo…

Vse to pa ni bilo nič v primerjavi z dnem, ki je sledil. Že od daleč sem z opazovalnega stolpa na čolnu opazil kite in hitro smo ugotovili, da gre za grbavce. Bila sta mati in mladič. En od njiju je s svojo dolgo prsno plavutjo (zaradi katerih se imenujejo »Megaptera« – »veliko krilo«) udarjal po vodni gladini.

Kadar najdemo kite grbavce, vsak na čolnu prevzame svojo nalogo. Meredith je upravljala s čolnom in vpisovala podatke, Lisa je fotografirala kite za foto-identifikacijo (prepoznavanje živali po naravnih oznakah na telesu, v tem primeru na hrbtni in repni plavuti), Ingrid jih je streljala (gre za biopsijo – v kita izstrelijo majhno puščico, ki se od njega odbije, pri tem pa vzame majhen vzorec tkiva, ki služi genetskim in toksikološkim raziskavam), jaz pa sem Meredith usmerjal proti kitom z opazovalnega stolpa.

V kasnejših dneh smo vloge nekoliko zamenjali in sem kite fotografiral jaz, saj smo ugotovili, da so moje fotografije nekoliko boljše od Lisinih. K temu verjetno prispeva dejstvo, da imam s tem več izkušenj, saj se ukvarjam s foto-identifikacijo velikih pliskavk (Tursiops truncatus) pri nas, ki jih je mnogo težje fotografirati kot kite grbavce, saj so manjše in hitrejše…

Kmalu zatem ko smo zapustili mati in mladiča, smo naleteli na skupino treh odraslih grbavcev, ki so uprizorili pravo predstavo. Približno eno uro so se vsi trije vrteli okoli našega čolna, nas opazovali in se očitno zabavali. Ko tako velika žival plava ob 6-metrskem čolnu, se zaveš kako majhen si v resnici. Repna plavut je širša od širine čolna! Vsake toliko časa smo si morali zakriti oči ter fotoaparate, ko je kit izdihnil zrak blizu čolna, na privetrni strani. Takrat si, če nisi bil previden, dobil lepo dozo morskega tuša. Kitov izdih smrdi po ribah, čeprav prebavni in dihalni trakt nista povezana, kot pri nas…

 
Kit grbavec



Kadar smo naleteli na južne biskajske kite, je bila Ingrid tista, ki jih je fotografirala, streljali jih nismo, sam pa sem na raziskovalne obrazce risal skice njihovih glav. Pri tej vrsti kite namreč prepoznavamo po vzorcih na glavi, ki jih tvorijo kožne tvorbe ter majhni komenzalski raki. Na enega izmed kitov smo naleteli prav v pristanišču, ko smo se vračali s terena. V naslednjih dneh smo videvali tudi matere z mladički. Morda so bili še novorojenčki, saj so bili zelo drobni. No, ta »drobnost« je zelo relativna, saj so dvakrat večji od odraslih velikih pliskavk, ki sem jih najbolj navajen.
Prav poseben del morske favne na tem območju predstavljajo južnoafriške kratkogobčne pliskavke (Cephalorhynchus heavisidii). To je majhna vrsta delfinov, ki ne živi nikjer drugje kot ob obalah Južnoafriške republike ter Namibije. Pojavijo se prav tako hitro kot nato tudi izginejo. Skoraj nemogoče jim je slediti, za fotografiranje pa moraš imeti prav srečo (morda zato v nobeni knjigi nisem zasledil njihove fotografije, temveč le risbe). Jaz sem jo imel! Te živali smo opazovali, ko so se zabavale na valovih, ki se lomijo ob obali. Nekajkrat so prišli plavat tudi pod naš čoln.
 
Pisani delfin



Prav posebno mesto v projektu imajo tudi četrtkovi večeri, ko se vsi odpravimo v lokalni pub »Captain's cabin«. Tam je bila vsak četrtek živa glasba in glavno dogajanje v mestu. Nad šankom napis »Drink and be merry – for tomorrow we may die!« Nepozabna zabava!
O dogodivščinah v Južni Afriki bi lahko pisal ure in ure, vendar bi bilo to preveč za ta članek, verjetno pa tudi zame. Lahko povem, da je bilo v Južni Afriki nepozabno, da sem se ogromno naučil (tako o kitih, proučevanju le-teh in raziskovalnih metodah, kot tudi o življenju v tem delu sveta ter življenju nasploh) in da sem dobil nove prijatelje. Vse to me bogati in trdno sem odločen, da se v Južno Afriko še vrnem.

• Priporočamo knjigo o kitih >>> Kiti, nežni velikani : ilustrirana knjiga o kitih

Ključne besede: Tilen Genov  Južna Afrika  delfini  pliskavke  kiti  grbavci  kit grbavec  morje  Morigenos  morje  morski sesalci  morski ekosistem  varstvo živali 


Tweet