Reka:: Zlate niti::
08.02.2024 | Avtor:
Boštjan GrošeljReka
V globini srca
mirna reka teče.
Polna je miline,
blagosti in sreče.
Mavrični tokovi
ustvarjajo brezkončno
ljubezni polno sliko,
odsvit božanskega.
Prebudi, človek,
možnosti neskončne,
odpri se vodi
tej deroči, mili,
kjer izvir tvoj
se začenja,
nikoli ne pojenja,
ko predaš se
jim valovom,
upanje objemajočim,
dobro v tebi
slo prebujajočim.
Dvigni zapornice
sebičnosti mesa, napuha,
zagledanosti vase,
ki človeka vodijo,
da ošabnost pase,
dovoli si zmotno,
da se vrt zarase,
ki obliva ga
mirna reka ta,
večno pričujoča
v globini srca.
A zaliva ga le,
če človek predano
ji vrata odpre
Zlate niti
Okleni se zlatih niti,
ki iz preteklosti v sedanjost
in iz sedanjosti v prihodnost
svojo luč mečejo.
Izven konceptov sveta,
onkraj razuma ujetega človeka,
na drugi strani spoznanja,
nad oblaki zmot,
za zidom brezbrižnosti,
pod oblogami navezanosti
na zemeljsko minljivost
se skriva bistvo.
Prazno je, a hkrati
vseobsegajoče v svoji veličini,
v krasoti svoje nedoumljivosti.
Tam je naš dom, tam smo doma,
tam, kjer živijo skrivnosti neba,
tam je rajska podoba doma,
ne tam, tu je, sredi srca.
Tako daleč se zdi,
a prav v tebi živi.
Ponuja zaklade ti sreče,
ljubezni objem ti ponuja,
upanje večno razdaja,
nikoli ne zaostaja,
ne izmakne se tistemu,
ki se ji predaja,
v živi vodi življenja napaja,
na ozki, strmi poti vztraja.
Pot vodi v domovino,
kjer je naš izvor,
če le dopustimo,
da postane naš izbor.
Srce svoje drhteče,
do bitij vseh čuteče,
po sreči hrepeneče,
iz nevednosti trpeče,
odpri milosti neskončni,
na zadnja vrata trkajoči,
pritlehno trnje trgajoči.
Če le odločiš se resnično,
zavežeš se trdno kot most,
izginilo bo v brzicah,
v ljubezni trajni, srkajoči,
vse, kar kaže se v bodicah,
ki so prikriti blagoslovi.
Ključne besede: Boštjan Grošelj reka metafore poezija pesmi pesnik zlato