Sam

04.07.2017 | Avtor: Srečko Kosovel

Človek ni žalosten in ni vesel.
Svet se je čudno daleč pomaknil,
blodiš in tavaš kakor izgubljen,
vse je odplavalo, sam ne veš kam.

Lep obraz je ugasnil v sivi temi,
v meni odsevajo goli kostanji
in listje, ki pomendrano v dežju
gnije pod drevjem.

O, zakričal bi, da bi odmevalo
vse od gora, od gozdov, od dolin,
pa se bojim, da sam bi ostal
s potisočerjeno praznoto.

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija

Več branja >>> Spletna knjigarna Doria

Ključne besede: sam samota osamljenost Srečko Kosovel poezija pesmi poet pesnik

< Nazaj

Metulj Modrin in čarobni vrt

Modrin je letal preko zelenega travnika. Iskal je prav posebno rastlino. Taval je daleč naokoli, pa je ni našel.

Hrošček govnaček in njegova kroglica

To je zgodbica o hroščku govnaču, ki se ga zaradi njegove smrdeče kroglice drugi žužki izogibajo. In na koncu je tudi govnaček našel žuželčje prijatelje.

Povodni mož Svit je zaljubljen

Kdo bi vedel, kje vse se skrivajo povodni možje, a prelepe, divje in skrivnostne slovenske reke so prav gotovo njihov dom ...

Sinko pobalinko

Otroška igrivost in nagajivost sta skoraj brezmejni. In o tem pripoveduje ta slikanica.

V vsaki zmagi je poraz, v vsakem porazu zmaga. Vztrajni zmagujejo.

(Italijanski pregovor)