Samoregulativni mehanizmi

14.06.2017 | Avtor: Julia Doria
Samoregulacija obsega procese in mehanizme, ki so vpleteni v začetek, trajanje in rezultate nekega obnašanja. Včasih te procese spremlja možnost izbire, včasih pa ne. V vseh primerih so samoregulativni procesi vpleteni v trenutno osredotočanje pozornosti na samega sebe (angl. self), na samozavedanje.

Mehanizmi samoregulacije so tisti notranji procesi izvrševanja, ki omogočajo posamezniku voditi njegove ciljno usmerjene aktivnosti skozi čas in skozi spremenljive okoliščine. Regulacija vključuje prilagajanje misli, čustev, vedenja ali pozornosti skozi premišljeno ali avtomatizirano rabo specifičnih mehanizmov in podpornih metaspretnosti.
Procesi samoregulacije so aktivirani, ko je rutinsko delovanje ovirano ali ko je osredotočenost na cilj kako drugače pomembna (npr. izziv, neuspeh pri običajnih vzorcih delovanja itn.).

Samoregulacija je očitno stabilen element, ki si prizadeva voditi delovanje vzdolž specifične poti k usmerjenemu cilju ali namenu.
Černigoj navaja, da iz spoznanj in novejših teorij lahko povzamemo nekaj pomembnih ugotovitev, ki veljajo za življenje na splošno ter pomagajo razumeti vedenje in funkcioniranje človeka.

Gre za bistvene razlike, po katerih se življenje razlikuje od nežive snovi, ter za najsplošnejša načela delovanja procesov avtoregulacije. Ti pri človeku sicer niso več popolnoma v funkciji preživetja posameznika in vrste, ohranijo pa bistvene lastnosti vseh procesov regulacije.

Ali je človek v svojem najglobljem bistvu dober, slab ali tabula rasa? Ga motivirajo predvsem užitki, iskanje varnosti, notranja konsistentnost, dosežki, odobravanje drugih, pravica ali spoznavanje samega sebe in samoaktualizacija? Izvira človekovo vedenje iz nagonov, vrednot, samopodobe … ali predstavlja le odzive na dražljaje iz (socialnega) okolja? Temeljijo človekova mnenja in sodbe predvsem na razumskem procesu obdelave informacij ali pa so v osnovi iracionalna in jih motivira strast?

So človekove misli neodvisne od vedenja in ga tudi usmerjajo ali pa so le nekakšen epifenomen? Je človek biološko samozadostno bitje in je njegova socialnost le s pogojevanjem nacepljena na primarne biološke potrebe ali pa predstavlja socialnost nujen pogoj za človekovo eksistenco? Ne nazadnje, ali smo ljudje sposobni skupnega življenja v harmoniji ali smo obsojeni na konflikte ne glede na razmere, v katerih živimo? (Černigoj, 1999, str. 39). Človek je mnogo stvari. Struktura živih bitij je veliko bolj kompleksna in urejena od strukture katerega koli neživega objekta.

Proces samoregulacije po Behnckeju (2002) karakterizirajo osnovni dejavniki volje, kot so postavljanje ciljev, samonadzor, aktivacija in doseganje ciljev, razlike v odkrivanju in izvrševanju, samovrednotenju, samopomembnosti, lastni učinkovitosti, metaspretnostih, mejnih pogojih in samoregulativnih neuspehih – ločeni od proceduralnih in konceptualnih razlik v raznih modelih samoregulacije.

Več o tem v knjigi >>> Samoregulativni mehanizmi - Učenje je življenje
Ključne besede: samoregulacija samozavedanje samopomoč  samoregulacija učenja samoregulativni mehanizmi študij izobraževanje vzgoja 


Tweet