Še en delček iz mojega življenja

12.07.2006 | Avtor: Janja Artač
Iščemo, spreminjamo, tavamo … vsi imamo svoje cilje, želje, hotenja, vendar hitra dosega cilja je kratkotrajna. Svoj življenjski recept vam bom predstavila skozi delček moje avtobiografije.

Ljubezen, najmočnejše čustvo, kar jih obstaja, ki gre z roko v roki skozi življenje s sovraštvom, tako kot življenje s smrtjo. Iskala sem jo …… ljubezen. Na tej poti boja, upanja in večnega razdajanja sem bila velikokrat razočarana. Poleti, po ponovnem razočaranju, neuspelem ljubezenskem razmerju, pokličem prijatelja, kateremu sem simpatična, a do njega ne čutim romantičnih čustev, temveč le prijateljska. Dolgo se že nisva videla, zato se veselim, da ga ponovno slišim. Pove mi, da je kupil počitniško prikolico in je s prijateljem na morju, povabi me, naj ju obiščem in morda pripeljem še kakšno prijateljico.

ZASLIŠIM KLIC ŽIVLJENJA in se mu odzovem. Pokličem vse prijateljice, toda neverjetno, nobena nima časa, da bi šla z menoj. Mene pa vseeno močno vleče še na en potep na morje, čeprav sem se ravno vrnila iz Istre. Starši mi branijo, očitajo in zelo nasprotujejo, a mene je klic življenja popeljal proti morju. Nič ne razmišljam, sedem v avto in se odpeljem; vem le to, da ČUTIM KLIC.

Počutim se sproščeno, zadovoljno. Prijateljice so me opozarjale, da me bo hrvaški carinik najverjetneje osvajal, ker morajo ogovoriti vsako čedno mlado dekle, zato sem imela odgovor že pripravljen.

In res, ko se pripeljem do mejnega prehoda s hrvaško me carinik vpraša: »Kuda idete?« Odgovorim mu: »Kod momka u camp.«, čeprav nisem vedela, kje ima moj prijatelj prikolico. Pomislim: »Joj, kako ti bo za te besede še žal, saj veš, da ne bo nikoli tvoj dečko, da ni med vama nič!« Vendar, ko se zagledava ne moreva verjeti kako sva se spremenila odkar se nisva videla. Nato mi pove, da njegove prikolice ni v campu, temveč so z družino kupili parcelo. Zanimivo! Ob prihodu na parcelo spoznam še njegovega prijatelja, razvije se je prijeten pogovor. Pridružim se jima tudi pri pleskanju lope, kar mi je bilo tudi zanimivo.

Po nekaj urnem spoznavanju, klepetu in delu, smo odšli na plažo, kjer smo uživali še naprej. Čeprav sem imela namen še isti dan oditi proti Ljubljani, sta me prepričala, da sem ostala še eno noč in en dan in prav nič mi ni bilo žal.

Večer smo preživeli v večjem mestu nekaj kilometrov stran od parcele. Fanta sta se pomerila z ježo na električnem biku, vendar ga ni mogel nihče ukrotiti. Udeležili smo se tudi tamkajšnje prireditve, se sprehajali, si ogledali ognjemet, skratka preživela sem noč polno doživetij. Naslednji dan je bil prav tako lep, vendar sem se morala po plavanju in poležavanju na plaži posloviti.

Po dveh tako čudovitih dneh je bilo slovo zelo težko.
Sedaj vem, da me je takrat pot na morje popeljala v objem prave, čudovite ljubezni. Čeprav v strahu pred ponovnim razočaranjem sva stopala po poti ljubezni in v soboto jo bova priznala pred svetom in Bogom, ko si bova izrekla večno zaobljubo in izrekla DA, vzamem te …


Ključne besede: Janja Artač  ljubezen  klic življenja  prijateljstvo  poroka  romantična čustva  skala  zakon 


Tweet