Natisnite    Pošljite prijatelju

Sejem lov

Pred kratkim se je v Gornji Radgoni končal sejem Lov, ki je potekal pod geslom Naravnost k naravi. Lovci se radi označujejo za varuhe narave, vendar pa je zelo vprašljivo, ali so lahko varuhi narave tisti, ki letno pobijejo okoli 100.000 živali. Varuhi narave ohranjajo naravo, ne pa da jo uničujejo in pri tem povzročajo potoke krvi nedolžnih živih bitij in mnogokrat njihovo grozljivo trpljenje.

Država je po ustavi dolžna ohranjati naravno bogastvo, kamor spadajo tudi živali in zato mora odpraviti lov, ne pa da ga še naprej dovoljuje in celo preko ministra za kmetijstvo sprejema lovske načrte, torej tudi načrte pobijanja živih bitij, ki jih potem uresničujejo lovci.
 
Tako bo npr. po lovskem planu, če bo seveda sprejet, v nekem lovsko upravljavskem območju v SV Sloveniji v letu 2007 umorjenih kakšnih 5000 nedolžnih živih bitij, čeprav je bilo na tem območju v letu 2006 izplačanih samo za približno 1500 evrov odškodnin zaradi škode, ki jo je »povzročila« divjad in objedenega nekaj gozdnega mladja. Zaradi bagatelne škode, škoda pa je eden glavnih državnih indikatorjev za presojo naravnega ravnovesja, bo padlo nekaj tisoč živali. Čeprav naravno ravnovesje ni porušeno, kar je razvidno iz obsega škode, ohranjanje naravnega ravnovesja pa je glavni državni razlog za obstoj lova, bo v gozdovih tekla kri in se širilo trpljenje.

In ob tem je potrebno še navesti, da država dovoljuje lovcem ubijanje pripadnikov mnogih vrst male divjadi, pa čeprav zanje sploh ne ugotavlja višine povzročene škode, pri tem pa tudi ne ugotavlja ali je naravno ravnovesje pri teh vrstah porušeno ali ne. Vse to pa je v direktnem nasprotju z Zakonom o zaščiti živali, ki v obravnavanem primeru dovoljuje usmrtitev živali, če gre za ohranjanje naravnega ravnovesja ali v primeru občutne škode in tega ni mogoče preprečiti. V kakšni državi živimo?

Že dolgo je dokazano, da lahko narava sama skrbi za naravno ravnovesje, tudi v kulturni krajini. Primer za to je npr. kanton Ženeva, ki je del kulturne krajine in kjer je bil lov prepovedan že leta 1974. V tem kantonu ni kakšnih posebnih problemov z naravnim ravnovesjem, tudi škode po divjadi so primerljive s področji, kjer je še lov. Dokazano pa je tudi, da lov povečuje število živali, saj se vrsta, v katero se posega z ubijanjem, s povečanim številom rojstev brani pred izumrtjem. Zato je za lov mogoče mirno reči, da gre za hobi in da z varstvom narave nima nobene zveze. Lov je za naravo, in tako za celotno družbo, zelo škodljiv. Edino mesto mu je še v muzeju.

Na sejmu je bilo predstavljeno tudi sokolarstvo. Pripravljajo se celo spremembe Zakona o divjadi in lovstvu, kamor bi vključili to dejavnost. Gre za »krvavo« dejavnost, saj naj bi potekalo šolanje ujed tudi tako, da jih stradajo pri šolanju, da jih pripravijo do lova, mnogokrat se pri treningu uporabljajo žive živali za vabo - vse to pa je v nasprotju z Zakonom o zaščiti živali. Sokolarjenje je velika zloraba živali in nerazumljivo je, da država sploh razmišlja o tem.

Ob koncu še nekaj o besedah ministra Podobnika, ki je ob odprtju sejma dejal, da gre zasluga za to, da je Slovenija ena biotsko najbolj raznovrstnih držav, pripisati slovenskemu lovstvu in ribištvu. Verjetno je resnica drugačna. Lov zelo siromaši biotsko raznovrstnost in brez lova bi bila ta v Sloveniji bistveno večja. Ni za pozabiti, da pomeni po Zakonu o ohranjanju narave biotska raznovrstnost ne samo raznovrstnost med različnimi vrstami, temveč tudi znotraj vrst in genska raznovrstnost. Ali pomeni torej letni lovski pomor npr. 30.000 srn večanje ali manjšanje biotske raznovrstnosti?

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice:
Zanj Stanko Valpatič, predsednik

Varuh pravic živali:
Vlado Began, univ. dipl. prav.