Natisnite    Pošljite prijatelju

To si ti:: Glas srca

To si ti

Kdo je na zemljo
vrgel trpljenje,
kdo je na zemljo
prinesel gorje,
kdo je zasadil
zrno razdora,
kdo ranjuje
moje srce?

da bom dobil,
kar si želim,
da bom dosegel,
da bom srečal,
kar vedno čutim,

da je prav?

Ključ je v tebi,
daj, odkleni
sobo svojega srca,
sredi nje se
svetloba širi,
sredi nje videl boš
zaklad neminljivi,
ki ljubezen čista je.

Kdo bo na zemljo
poslal veselje,
kdo bo na zemljo
vrnil polje,
kdo vanj zasadil
zrno sprave,
da bo srečno
moje srce?

To si ti, dragi človek,
to si ti, bližnji moj,
to si ti, dragi sosed,
to si ti, mir s teboj.

Boštjan Grošelj

Glas srca

Prisluhni glasu srca,
podaj se v strmino,
zareži gorski zrak,
zapusti bednosti dolino.

Na poti mnogo trnja,
mnogo žuljev raste,
a vzpon počasi le
se vrhu približuje.

Teče kri, zaslišijo
se kriki bolečine,

obraz v vetru trepeta,
znoj se v potokih steka.
“Naj se vrnem v dolino?”
se plezalec opoteka.

Plezaj še, naprej potuj,
vztrajno upanje neguj.
Ovire so le vrvice,
proti dnu vodeče.
Vzemi ostri nož,
prereži jih šaljivke
in zahvali se
za njihove zbadljivke.

Kar naj zbadajo,
saj voljo s tem krepijo,
na vrh poženejo,
če le premagaš agonijo,
srca poslušaš simfonijo.

Na vrhu se pogled
odpira v dolino,
v daljavi zreš
ničevost in majhnost,
pritlehnost prejšnjega življenja,
znanilca hudega trpljenja,
ki zasaja ga plevel
brezbrižnosti semenja,
kratkovidnega mišljenja.

Splača plačati se ceno,
povzpeti se na vrh,
daleč videti obzorje,
zreti v svetlobe morje.