Natisnite    Pošljite prijatelju

Potem, ko je na začetku leta 2018 stekla kampanja za vzpostavitev največjega naravnega rezervata na svetu, ki bi bil ob Antarktiki, so tri države predlog zablokirale.


1,8 milijona kvadratnih kilometrov zaščitenega Antarktičnega morja, bi pomenilo pomemben korak k zaščiti številnih morskih in obmorskih živali tega območja.


Če bi območje postalo naravni rezervat, bi to pomenilo "prepoved ribolova na širšem območju Wedellovega morja in morja okoli Antarktike." Te vode so dragocen dom in območje hranjenja za vse bolj ogrožene pingvine, kite ubijalce - orke, sinje kite in tjulne.

Študije so pokazale, da vzpostavljanje varnih prostorov v oceanu, kjer je prepovedano ribarjenje in vrtanje, izboljša zdravje živali, varuje biotsko raznovrstnost in poveča odpornost pred podnebnimi spremembami.

Pogajanja o predlogu za vzpostavitev naravnega rezervata, ki sta ga podala EU in Greenpeace, so potekala na nedavni komisiji v Tasmaniji. Komisije se je udeležilo 24 držav sveta in države EU. Kljub temu, da je večina držav podprla predlog, so le-temu odločno nasprotovale Kitajska, Norveška in Rusija.

Prihodnost Antarktike tako ostaja nejasna. Zaščita Antarktike je pomembna za ohranitev živalskih vrst, pomembno vlogo ima tudi pri globalnem segrevanju. Vode okoli Antarktike so namreč bogate s krilom, ki iz ozračja pomaga odstranjevati ogljikov dioksid, saj se prehranjuje s hrano na površju morja, ki je bogata z ogljikom. Ogljik kasneje izloči v globokih vodah. Kril hkrati predstavlja pomemben del prehrane za sinje kite in pingvine.

Ker pa so Kitajska, Norveška in Rusija, države z največjo ribiško industrijo na tem območju in so globoko vpletene v lov na kril, je bilo blokade iz njihove strani moč pričakovati. Večino krila predelajo v hrano za gojene ribe in v vabe za ribolov, del krila pa predelajo v olje, ki je namenjeno človeški prehrani.


Z blokado na vzpostavitev naravnega rezervata ob Antarktiki so ogrožena nadaljna prizadevanja Konvencije Združenih Narodov za biotsko raznovrstnost, ki je nameravala do leta 2020 zaščititi vsaj 10% obalnih in kopenskih območij, s predlogom Velike Britanije pa 30% do leta 2030. Brez globalnega sodelovanja so ti cilji skoraj nedosegljivi.