Ugovor vesti lovu

12.06.2007 | Avtor: Vlado Began
Ustava omogoča ljudem pravico do ugovora vesti, saj določa, da je ta dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb. Pri nas je ugovor vesti zakonsko urejen glede vojaške obveznosti in v zdravstvu.

Ker država verjetno še ne razmišlja o splošni prepovedi lova, bi bilo potrebno tistim lastnikom lovnih površin, ki so proti lovu živali in uničevanju narave, omogočiti, da sami odločajo o tem, ali se bo na njihovih nepremičninah lovilo živali ali ne.

Biti ne samo proti ubijanju živali, temveč tudi proti lovu živali, lov živali je namreč več kot golo ubijanje živali, je tudi iskanje, opazovanje, zasledovanje, vabljenje in čakanje divjadi s ciljem upleniti divjad, je namreč eden najbolj pomembnih vidikov vesti marsikaterega posameznika, ki ga mora država spoštovati, saj je svoboda vesti, ki sicer izvira iz človekovega dostojanstva in predstavlja tudi posebno obliko nedotakljivosti človekove zasebnosti in svobode ravnanja, eden temeljev demokratične države.

Zato je država dolžna čimprej urediti, da se v okviru ugovora vesti realizira ta vidik svobode ljudi. Kajti, če je država to uredila na področju vojske, torej je ljudem zaradi določenih nazorov omogočila, da se izognejo npr. nošenju orožja in tako ubijanju drugih ljudi, in seveda tudi živali, saj je v vojnah ubitih ogromno živali, ne more biti nobenih resnih zadržkov proti ugovora vesti lovu. Še posebej ne, ker je ugovor vesti omogočen tudi zdravnikom, ki lahko odklonijo vsak zdravniški poseg, če sodijo, da ni v skladu z njihovo vestjo, razen če gre za nujno zdravniško pomoč.

Zdravnik lahko torej odkloni vsak zdravniški poseg, tudi najmanjšega, če je v nasprotju z njegovo vestjo, lastnik gozda pa ne more prepovedati morjenja živih bitij na svoji nepremičnini, kar je absurdno. In primerjati nek zdravniški poseg, ki se ne dotika življenja in pa morjenje živali v gozdovih, sploh ni mogoče. V tem kontekstu je zelo pomembna tudi odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, da zemljiški posestnik ne sme biti prisiljen, da svojo lovsko pravico odstopi lovski skupnosti in tako trpeti lov na svojem zemljišču, čeprav iz etičnih razlogov odklanja lov.

Lov ne samo, da je proti vesti mnogih ljudi, temveč je tudi z družbenega vidika zelo škodljiv. Mnogi strokovnjaki namreč opozarjajo, da lov v ekološkem smislu ni potreben, saj se število živali regulira, tudi v kulturni krajini, po naravnih zakonih, npr. glede na ponudbo hrane. Lovski pritisk lahko poveča število rojstev živali, saj se vrsta na ta način brani pred izumrtjem - živali je torej več kot pred lovom, kar bi celo pomenilo, da je lov tisti, ki ruši naravno ravnovesje.

Lov tudi zelo moti socialno strukturo živali, ruši naravni način vedenja živali, pospešuje preseljevanje živali na druga področja, kjer ni lova ipd. Lov dela živali plašne in v njih krepi strah pred človekom. Prav tako lovski pritisk povečuje objedanje drevesnega mladja, saj se pri živalih zaradi stresa povečuje potreba po hrani.

Lov je torej samo še hobi oz. strast do ubijanja, kar so spoznali tudi mnogi prebivalci švicarskega kantona Ženeva in v letu 1974 odpravili lov na tem področju. Odprava lova tam velja še danes in ni kakšnih posebnih problemov z naravnim ravnovesjem ali škodami.

Pravna država še vedno temelji na krutosti do živali in cerkveni ideologiji, ki odkrito podpira lov, klavnice, živinorejo ter druge oblike trpljenja ter morjenja živali in ki živalim ne priznava duše. In ta ideologija po drugi strani uči zapoved Ne ubijaj ter trdi, da je Bog ustvaril tudi živali, kar je nerazumljivo. Nekateri pravijo, da lov spada v kulturo. Kaj ima lov s kulturo, ni znano, saj ubijanje živali ne more biti del kulture. Morjenje živih bitij v 21. stoletju kaže na to, da se človek v etičnem pogledu še ni dvignil iz predkamene dobe.

Kako se lahko razvija miroljubno kmetijstvo, ki sicer daje najbolj kakovostne pridelke za ljudi in ne uničuje okolja kot npr. konvencionalno kmetijstvo, če tečejo »potoki« krvi na njegovih poljih in se tam še vedno vodi vojna proti živalim, ki jo določa država, izvajajo pa lovci? Vse bolj postaja očitno, da je državno-lovska vojna proti živalim tudi zelo prefinjena oblika vojne proti ljudem.
Najbolje bi torej bilo, da se lov odpravi, dokler pa tega ni, pa da se zakonsko prizna ugovor vesti lovu.


Vlado Began,
varuh pravic živali pri
Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice ; info@osvoboditev-zivali.org

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

Ostrožno pri Ponikvi 26, 3232 Ponikva

Ključne besede: Društvo za osvoboditev živali  lovci  lov  ogrožene vrste  divjad  ugovor vesti  varstvo narave  varstvo živali 


Tweet