Natisnite    Pošljite prijatelju

Vse te besede bi morale biti
dehteče kot borova morja,
jutranje zvezde, ki ugašajo
ob zarji iznad pogorja.

Pa je pólnoč še
in jih moram prižgati,
da v tej sivi kraški hiši
nam je še ostati.

V temen plašč zavit jih v burjo
govorim, ko se zaganja
v okna; pa se mati vzdrami
in pomisli in zasanja...

Jaz pa divji sem kot burja,
proč, o proč je moje spanje.
Tiho stopam preko póti kraških.
Noč mi sije nanje.

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija

• Več branja >>> Spletna knjigarna Doria