|
 Vzemi ključ:: Ptica::
13.02.2015 | Avtor: Boštjan GrošeljVZEMI KLJUČ
Kje si, človek, se izgubil, kam odšla je tvoja pot, kdaj sam sebi boš obljubil, da se rešil boš zablod? Kaj je belo, črno, kaj? Iščeš izgubljeni raj, z brazdo v srcu krvavečem, a ob upanju še tlečem. Zdaj odloži vse smeti, ki tvoj um še bremenijo, vrt očisti slabih misli, ki gorje na svet valijo. V tebi samem je veselje, v tebi samem je radost, daj, odpri roke ljubeče, bodi sebi častni gost. Kjer se najde ključ modrosti, tam se rože razcvetijo, tam se ne pustijo zbosti, če igra kdo hudobijo.
 PTICA
Ptica je dvignila krila, poletela nad trnje bodeče, predala svobodi se sladki, stopila na pot je sreče. Sreča v srcu vsakem živi, le slišati moraš njen glas, odpreti življenja se toku, sebe živeti ves čas. Potem naj brenčijo čebele, nadležno nad glavo rojijo, to so le muhe zatrtih ljudi, ki v temi razuma živijo. Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija
Ključne besede: Boštjan Grošelj metafore poezija pesmi pesnik notranja pot ključ ptice
Skupinica petih nezemljančkov iz Jupitrove lune Evropa bo najmlajše popeljala po prostranih širjavah Mlečne ceste, njihova zvezdna ladja pa jim bo pripovedovala zanimivosti o planetih in njihovih lunah. | Tam daleč, v ledeno mrzlih krajih, kamor vroči sončni žarki
nikoli ne posijejo, se razteza dežela sneženega moža | V slikanici Pripoved o zeleni pomladi že odmeva pomladna budnica. Živali se prebujajo iz zimskega spanja. | Kdo bi vedel, kje vse se skrivajo povodni možje, a prelepe, divje in skrivnostne slovenske reke so prav gotovo njihov dom ... |
|
Ne bojim se neviht, kajti med nevihtami se učim krmariti svojo ladjo. Louisa May Alcott
|