Zdravilni parki

02.01.2014 | Avtor: Tadej Pretner
Korektna obravnava energijske kvalitete Zemlje je zelo kompleksna in zahteva tako poznavanje fizike kot ezoterike, ki nista tako nezdružljivi, kot je videti na prvi pogled. Moderna fizika namreč odkriva, da deluje vesolje kot hologram, katerega lahko v celoti razumemo in rekonstruiramo iz vsakega njegovega delca. Po drugi strani temelji evropska ezoterika na načelih, podanih na t.i.

Smaragdni plošči, ki jo pripisujejo Hermesu Trismegistosu. Eno temeljnih načel s te plošče pa je: »Kar je nižje, je enako višjemu, in kar je višje, je enako nižjemu, zakaj iz ene stvari izhajajo vsa čudesa«, ki je smiselno sila blizu ideji holizma moderne fizike in v poenostavljeni obliki pomeni, da vse stvari na vseh ravneh potekajo po enakih načelih. Zato lahko v fizičnem in energijskem smislu primerjamo človeka z Zemljo.

V energijskem smislu govorimo v povezavi s človekom o avri – nekakšnem energijskem ovoju, ki obdaja človekovo fizično telo. Ta je deloma posledica kemijski in bioloških procesov v telesu (energije elektromagnetnega porekla), deloma pa je sestavljena iz energij, ki niso elektromagnetnega porekla (med te sodi npr. tudi čustvena energija). Fizik F. Katscher je odkril, da povprečni človek s hrano običajno prejme med 2000 in 3000 kalorij (uporabljam staro enoto, na katero smo bolj navajeni, sicer pa velja 1 cal = 4,186 joulov), v obliki fotonov pa odda med 6000 in 9000 kalorij. Razliko 4000 do 6000 kalorij prejme iz univerzalnega energijskega polja (UEP), ki vsebuje vse vrste energij, torej tudi tiste, k niso elektromagnetnega (EM) porekla).

Ta energija pa prehaja v avrično in posledično v fizično telo preko energijskih vrtincev, ki jim pravimo čakre (njihov obstoj sta znanstveno dokazala Američanka V. Hunt in Japonec H. Motoyama), po telesu pa kroži tudi po mreži subtilnih energijskih kanalov, imenovanih nadiji (obstoj nadijev so 1968 dokazali Francozi).

Podobno, kot človeško telo, ima tudi Zemlja svoje avrično polje, čakre, druge vitalnoenergjske točke ter subtilno omrežje, po katerem poteka energija (Kitajci mu pravijo Zmajeve črte, Angleži pa leylines). Tudi pri obravnavi Zemlje govorimo o dveh vrstah energije – o energiji EM porekla (naravno zemeljsko elektromagnetno polje, ki je posledica dogajanj v notranjosti Zemlje in atmosferi), kamor sodi tudi sevanje iz Sonca in o energijah, ki niso elektromagnetnega porekla, na katere v povečanem obsegu naletimo na čakrah in drugih vitalnoenergijskih točkah Zemlje, ki oskrbujejo subtilni in materialni del Zemlje z energijo. Te so lahko pozitivno polarizirane (poživljujoča energija) ali pa negativno polarizirane (pomirjujoča energija). Z vitalnoenergjskimi točkami pa je pogosto povezana tudi prisotnost nekaterih energijskih bitij (npr. elementarna bitja).
 
Iz povedanega vidimo, da v naravi nedvomno obstajajo točke, ki delujejo na človeka poživljajoče in tiste, ki delujejo pomirjujoče. Vendar pa vsa zgoraj navedena dejstva v glavnem niso upoštevanja pri »določanju« energijskih točk v »zdravilnih parkih«. Prepoznavanje takšnih točk namreč sodi v domeno geomantije in holistične radiestezije, dejstvo pa je, da jih pri nas običajno »določajo« klasični radiestezisti, ki imajo znanje o energijah Zemlje le v omejenem obsegu, poleg tega pa ljudi v nekaterih parkih zavajajo s podatki o energijski vrednosti posameznih točk, ki so na zelo majavih nogah.

V nekaterih parkih namreč energijo posamezne točke vrednotijo v Bovisih, enoti, ki je pri merjenju energije med radiestezisti v splošni rabi, a je ne zna nihče definirati (ni edina, slišal sem tudi za uporabo enote bios (???)). Ob tem pa se sprašujem, kaj s t.i. Bovisi v resnici merijo. EM komponente energije verjetno ne, saj zanjo fizika uporablja drugačne enote, ideja, da bi merili informacijsko komponento neke točke, pa se mi zdi tako absurdna, ko če bi nekdo želel izmeriti pr. ljubezen ali dobroto.

Po obisku nekaterih »zdravilnih parkov« namreč sklepam, da so energijske točke v njih določene predvsem na osnovi njihove grobe elektromagnetne kvalitete, ne pa na osnovi poznavanja energijskih tokov v naravi, ki niso elektromagnetnega (EM) porekla oziroma na osnovi informacijske kvalitete določene točke.

Elektromagnetna komponenta sicer vpliva predvsem neposredno na naše fizično telo, posredno pa na naša energijska telesa (aurično polje), medtem ko vpliva informacijska komponenta neposredno na naša energijska telesa, posredno pa na fizično telo. Informacijska komponenta je torej v večini »zdravilnih parkov« zanemarjena, načeloma pa sicer v naravi lahko najdemo točke, katerih EM vrednost je ustrezna za vzpodbuditev zdravilnih procesov v določenem delu telesa.

V želji, da bi takšne točke v naravi dejansko fiksirali, pa naletimo na dve večji težavi. EM energija teh točk, ki je sicer tesno povezana s sestavo tal, namreč ni nespremenljiva, ampak dinamična – odvisna je od lokalne temperature, vlage in prisotnosti ioniziranih sevanj. Zato je lahko energija neke točke takrat, ko na njej išče pomoč človek z obolenjem, ki naj bi ga ta točka zdravila, opazno drugačna kot takrat, ko je bila – kot zdravilna – »prepoznana«. Druga težava pa se nanaša na dejstvo, da je na to, kako bo neko EM polje vplivalo na biološko tkivo, ključna specifična upornost človeškega telesa, ki je odvisna od debeline in vlažnosti kože, velikosti in debelosti človeka, prekrvavljenosti tkiv, količine prostih ionov v telesu itd. in med različnimi ljudmi se ta upornost bistveno razlikuje.

To pomeni, da deluje neko zunanje EM polje na različne ljudi različno, oziroma to, da bo neka točka v najboljšem primeru zdravilna predvsem za tiste, ki imajo podobne fizične karakteristike, ki vplivajo na specifično upornost telesa, kot človek, ki je te točke, kot zdravilne, določil. Določanje fiksnih točk, ki zdravijo določen organ, je torej absurdno.

Iz istega razloga ima lahko zadrževanje na posameznih točkah, pri določenem delu ljudi, negativne učinke – utrujenost, vrtoglavica … V nekaterih »zdravilnih parkih« skušajo dokazati učinkovitost parka tako, da obiskovalcem izmerijo avro pred in po obisku parka, rezultat pa je največrat pozitiven.

A dejstvo je, da v nekaterih parkih obiskovalci na določenih točkah izvajajo vodene meditacije in energijske vaje, ki same po sebi vplivajo na velikost avre, nenazadnje pa so obiskovalci v naravi, avrično polje pa se nam okrepi že pri sproščenem sprehodu po gozdu, zato pozitivna razlika med avričnim poljem pred in po obisku takšnih točk, ne dokazuje njihove učinkovitosti.

Dejstvo je, da rastejo energijski parki v Sloveniji kot gobe po dežju. Njihov obstoj marsikoga zvabi v naravo in to je v redu, vendar pa sem mnenja, da bi bilo treba »zgodbo o parkih« organizirati nekoliko drugače. V fazi formiranja takšnega zdravilnega parka, bi bilo treba v delo vključiti poznavalce geomantije, ki bi energijske točke v naravi določili po subtilnejših kriterijih.

V glavnem bi šlo le za določanje poživljujočih točk in točk, z negativno polarizirano energijo, ki majo torej funkcijo pomirjanja. Ker vse ni za vsakogar, bi morali tudi lastniki oziroma upravljalci parkov poskrbeti za to, da bi bili obiskovalci ustrezno obveščeni o funkciji posameznih točk, tako, da ne bi prihajalo do primerov, ko bi nevrotik iskal pomoč na energijsko intenzivni točki, človek, ki se počuti brez energije pa na točki, ki deluje pomirjujoče.

• Zanimivo branje >>> Keltski vrt & >>> Knjige o ezoteriki

• Priporočljivo branje >>> Knjige o osebnostni rastli

Ključne besede: Tadej Pretner  čakre  energije  EM sevanje  ezoterika  radiestezija  zdravilni parki  energijski parki  Zemlja  zdraviljenje  zdravilna energija  zmajeve črte 


Tweet