Zgodbe

12.05.2006 | Avtor: Polona Dominik za OE Skala
Živimo življenje po svojih najboljših močeh, želimo ga uživati, se počutiti dobro v svoji koži, živeti v sožitju s soljudmi, ki so nam bili postavljeni na življenjsko pot, v danem okolju. Vsak ustvarja svojo življenjsko zgodbo. Kolikor je ljudi na svetu, toliko je različnih zgodb. Velikokrat smo obremenjeni le s svojo zgodbo, z nalogami, ki jih moramo opraviti; z dobrinami, ki so nam dane; z vlogami, ki jih moramo igrati; z ljudmi, ki bolj ali manj ustrezajo naši zgodbi … In življenje teče svojo pot.

Ob tem velikokrat pozabimo, da je naša zgodba le ena izmed neštetih in kako čisto mogoče bi bilo, da bi bila zgodba popolnoma drugačna. Tega sem se začela bolj zavedati, ko sem opravljala prakso in prostovoljno delo v Amsterdamu na Nizozemskem. Že sam sprehod skozi center mesta je govoril, kako drugače je lahko. Na prvi pogled je vse skupaj le ogromna množica turistov, na drugi pogled pa vidiš tudi revščino, mešanico kultur, ki se srečajo tam ne iz turističnih razlogov, temveč iz preživetvenih. Množica, ki prihaja v obljubljeno deželo Zahodne Evrope. Množica odvisnikov in brezdomcev, ki skušajo preživeti iz dneva v dan, s tisto malo kruha ali droge, ki jo v tistem trenutku potrebujejo. Napol slečene ženske iz celega sveta, ki unovčijo svoje telo s pomočjo lačne množice, ki se dan in noč gnete ob njih.

Preko prakse, ki sem jo tam opravljala v različnih socialnih organizacijah, sem lahko tudi tem zgodbam nadela obraze in imena.
Soumiya, ki sem jo spoznala v kriznem centru za mladostnike, hči ločenih staršev (o očetu ne govori) priseljenih iz Maroka, spolno zlorabljena od soseda, je pri 15 letih pričela začaran krog pobegov od doma in prehajanja iz enega zatočišča za mladostnike do drugega. Po poskusu samomora se je s pomočjo socialnega delavca, ki je dodeljen vsakemu mladostniku, ki »pristane« na cesti, uredila življenje do mere samostojnega življenja in stanovanja z rednim socialnim spremstvom.

Amir, star 20 let, rojen v Iranu, večkrat zaprt zaradi mnogih kaznivih dejanj, ki so rezultat vsega, kar se mu je dogajalo v življenju: spolne zlorabe, izguba družine, pobeg na Nizozemsko – brez statusa, psihoze, depresija, uporaba mehkih in trdih drog … Tudi on živi v upanju, da se bo država sčasoma opredelila glede njegovega statusa, da bo dobil nekakšne državljanske pravice in tudi nadzor nad svojim življenjem ter zaprl za sabo vrata mladinskega zatočišča.

Lukazs, 20-letni fant, ki se je s svojimi vrstniki iz Poljske podal na Zahod, kjer se zelo hitro zasluži zelo veliko denarja. Takšno je bilo njihovo prepričanje, preden so prišli. Zdaj pa iščejo kakršenkoli zaslužek; Lukazs je imel »srečo«, da je spoznal premožnega gojitelja marihuane in potrebuje pridne roke, ko je pridelek gotov.

Quincey in Jerry, oba otroka Surinamskih staršev, ki so prišli iz nekdanje Nizozemske kolonije »s trebuhom za kruhom«. Mnogoštevilna družina, kulturni šok, težavno odraščanje v mestu polnem skušnjav in nestabilnosti, ločitev staršev … te in podobne težave ženejo otroke in mladostnike na mestne ulice, v krizne centre, v zapore za mladoletne, v množične obednice za brezdomce ipd.

Lisbeth, 16-letna deklica, izvorno iz Filipinov, na Novoletni večer so jo pripeljali v Poortgebouw krizni center za mladostnike, z modrico na očesu. Od takrat sem jo srečevala v skoraj vseh socialnih ustanovah, ki nudijo pomoč neštetim podobnim primerom.

Egibu, 16-letni fant iz Angole; iz države so pobegnili z ladjo, ki je bila za njih rešitev iz vojnih spopadov v njihovi državi. Bil je priča pokolu svoje družine. Ni vedel, kam beži, brez vseh svojih stvari in dokumentov, dokler ni ladja prispela v pristanišče v Roterdamu. Vaški spopadi niso dovolj trden razlog, da bi fant dobil azil ali status begunca in s tem pravice do življenjskih potrebščin. In potem? Nihče ne ve, še najmanj pa on sam. Tako on in nešteti drugi s podobno usodo se znajdejo sami, poiščejo sebi podobne in si iščejo pot v boljši jutri, kot le najbolje vedo in smejo.

V moji diplomski nalogi je še več imen in zgodb, ki so podprte s humanističnimi, psihološkimi in socialnimi teorijami, ki govorijo, zakaj, komu in kje se takšne zgodbe dogajajo. Zdaj delam že nekaj mesecev v Ljubljani, na SKALI, organizaciji za mladinsko ulično delo. Kot Ljubljančanka se lahko »pohvalim«, da sprehod po mestu ni dovolj, da bi že na prvi pogled videli vse to, kar se vidi v drugih velikih mestih.

Se pa pri neposrednem delu z mladostniki, otroci, njihovimi družinami in šolami razkrivajo zgodbe, ki so prav tako zelo boleče. Prav tako govorijo neštete družine, ki živijo v fizični, denarni, psihični in duhovni revščini. Otroci in mladostniki so tisti, ki s svojim uporništvom, kaznivimi dejanji, nasiljem, neuspehom pripovedujejo vse to. V mislih imam ta trenutek veliko konkretnih imen in obrazov.

Zakaj vse to pripovedujem, saj to najbrž vsak ve? Zato, ker nikoli ni dovolj ali preveč govoriti o tem, o zgodbah, ki so zunaj našega »konteksta«, o nepravičnosti, o bolečini drugih. Zato, ker tega ne smemo nikoli pozabiti in živeti mimo drugih, le v svojem svetu. Ker živimo v eni družbi, na enem svetu, skupaj. Mislim, da cilj ni le, da je moja ali tvoja življenjska zgodba vsaka zase smiselna in lepa ali kakršnakoli že, temveč da se zgodbe med sabo prepletajo, bogatijo, da drug drugemu dajemo in prejemamo; ne le kot »socialni delavci« temveč kot soljudje.



Ključne besede: Polona Dominik  Amsterdam  skala  mladi  mladostniki  mladinska ulična vzgoja  odraščanje  osebnostna rast  pomoč v stiski  proces učenja  življenjske zgodbe 


Tweet