Natisnite    Pošljite prijatelju

Zlato sonce:: Zastor::

ZLATO SONCE


Zlato sonce
v življenje
je s tvojim
rojstvom posijalo,
ki bilko tvojo
nežno, bitje drago,
v rast je popeljalo.

Ljubezen si iskalo
v trdem, sivem svetu,
odločno si predalo
pravičnosti se cvetu.

Še zdaj želiš
slediti poti
brez izhoda,
a se že zavedaš
steze upanja,
ki vodi iz temin
začaranega kroga.

Presekaš ga lahko,
če prisluhneš glasu
svojih korenin,
če kamrico odpreš,
ki prosi milò,
da zlato sonce
spet spustiš
v svoje telo,
v svojega duha.

Da pri tem uspeš,
želim ti močno
iz vsega srca.



ZASTOR


Padel je zastor,
zaprla se je pot,
kjer so slišali se
kriki težkih zmot.

Na poti gladki tej
svetili so se slepeči,
oblivali s sladkostjo
obrazi smehljajoči
grenkobo mojega duha,
ki čutil gnoj je
sredi vročega srca.

Dvigal vonj se je
razkrajanja smrdeči,
saj posmehu hudemu
podvrženi so hropli
poskusi žarki upanja,
ki sopli so močno
po sreči hrepeneči.

“Kako lahko živijo
ljudje, naviti kot
brezčutni avtomati?”
v meni je rojilo.

Kmalu ugotovil sem,
da so postali aparati,
ker mesoreznici kalupa
so se pustili sesekljati.

Prodali dušo so,
prgišče svojih sanj
pripravljeni bili so dati
v zameno za krasoto,
ker utegne jih
na njihovem pogrebu
nekdo v govoru
po rami potrepljati.

Še pravi čas
uspel sem se zgroziti
in na svojo pot,
pot srca, kreniti.

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija