Natisnite    Pošljite prijatelju

Človek, kakršen bi lahko bil

Starec je dosegel tisto starost, ko je najrajši sedel na svoji verandi in se zibal na starem škripajočem gugalniku, ki ga je imel že od poroke naprej. Rad je posedal in razmišljal o svojem življenju, o stvareh, ki ji je počel,  o krajih, ki jih je obiskal, o dobrih delih, ki jih je storil, o otrocih, ki jih je vzgojil, in o ženi, ki jo je pokopal.

Ko je tako posedal in se zibal v gugalniku, mu ni prišla na misel nobena zares pomembna stvar - njegovo življenje ni pustilo nobenih velikih sledi.

Ker pa si je želel, da bi se ga ljudje po nečem spominjali, se je po strmih stopnicah počasi povzpel na zaprašeno podstrešje. Tam je odprl precej zdelano skrinjo polno reči iz preteklosti. Začel je brskati po spominih in se obupno trudil, da bi našel vsaj eno stvar, ki bi povedala, da njegovo življenje ni bilo zaman.

Ko je tako stikal po skrinji, je odkril star, oguljen dnevnik, ki ga je pisal še kot mlad fant. Otresel je prah z zaprašenih, porumenelih strani in začel brati. Besede so obudile spomine na sanje iz mladosti, na svetove, ki jih je hotel odkriti. Spomnil se je, kako jih je odrival stran, kako je čakal, da se bodo izpolnile same od sebe, in kako je končno pozabil nanje.

Iz žepa je potegnil star, oglodan svinčnik in zapisal poslednje besede:

Čez polja davnine
prihajajo spomini;
Vidim dečka, ki se vrača od igre -
ta deček sem jaz, ki sem zdaj star.
Tako sladko se smehlja,
ko stopica naokrog.
Upam le lahko, da vidi v sebi moža,
ki čez mnoga leta čaka nanj.

Več izrekov in modrosti najdete v >>>  knjigah modrosti in lepih misli

Še več branja >>> Spletna knjigarna Doria