Človekov odnos do gozda, biološka smer

Človekov odnos do gozda, biološka smer

04.12.2015 | Avtor: dr. Anton Trstenjak
"Človek je našel svoje prvo bivališče v gozdu, ne v votlini. Bil je bolj gozdni človek kakor jamski prebivalec. Seveda pa je les sprhnel, kamen ostal, in tako govorimo o kameni kulturi, ne pa o leseni ali celo drevesni kulturi. "
Biološka smer

Gozd je že dolgo časa predmet znanstvenega raziskovanja. Toda pred vsakim in poleg vsakega znanstvenega odnosa do gozda ima človek splošno človeško razmerje do gozda in njegovih dreves. Načelno moramo imeti pred očmi, da so vsi problemi, s katerimi se ukvarja gozdarstvo, v jedru vendarle samo problemi človeka, ne pa gozda; kajti probleme odpirati, obravnavati in reševati zmore samo misleče bitje, to pa je človek in ne gozd, ki vendarle ne misli.

Ta antropološki pristop k gozdu obsega potemtakem vsaj pet glavnih smeri: biološko, gospodarsko, tehnološko, psihološko in končno še ekološko.
Najprej biološka smer!

Glede tega še zmeraj velja stari pregovor: »Tujec ne ve nič o gozdu, Indijanec ve vse.«
Tam namreč na območju Amazonke se še danes odvija tisti proces, ki ga biologi imenujejo kot odločilni skok v razvoju živih bitij v smeri k človeku, to je »prehod iz vode v gozd«.

To je bila tako rekoč odskočna deska celotnega biološkega razvoja od preprostejših prednikov do visoko organiziranih živih bitij, torej prehodni štadij, v katerem so začenjali zapuščati vodo, da bi našli v gozdu in njegovem zraku hrano in glavni vir in mesto za preživetje.
No, ta proces moremo na področju Amazonke še danes opazovati. Tu srečamo še vedno rastlinske (drevesa, grmovje itn.) in živalske (morske krave idr.) prehode med vodnimi in kopnimi živalmi, neke vrste amfibije, ki bi jim mogli kdaj imenovati celo trifibije, ker letajo celo po zraku.
Odločilna za naše razmišljanje pa je okoliščina, da se je človek prikazal šele v trenutku, ko je bil prehod v gozd tako ali tako že končan.
Za človeštvo se začenja torej biološka doba v gozdu, in prav človek se na tej razvojni stopnji razodeva vedno bolj ne samo kot nekakšna amfibija, ampak kot trifibija, ker zmore na podlagi tehničnih dosežkov živeti ne samo na kopnem, marveč tudi v globinah morja in v omotičnih višinah zraka, pravzaprav vesolja.

Človek je našel svoje prvo bivališče v gozdu, ne v votlini. Bil je bolj gozdni človek kakor jamski prebivalec. Seveda pa je les sprhnel, kamen ostal, in tako govorimo o kameni kulturi, ne pa o leseni ali celo drevesni kulturi.

Toda v enem najstarejših mitov o izvoru človeštva, v prvi Mojzesovi knjigi, v genezi, najdemo usedlino te prvotne človeške zavesti: prva človeška dvojica je živela v vrtu Eden. To je bil pravzaprav vrt dreves, opisan kot raj, v katerem je človek živel od sadov teh dreves, že zgodaj jedel tudi od drevesa spoznanja, ko mu je bilo ravno drevo življenja usodno, ker ni smel uživati njegovih sadov.
Značilno je pri tem naslednje: ni zapisano »prišla sta do spoznanja«, marveč »jedla sta od drevesa spoznanja«. Vse je simbolizirano na drevesu. Drevo je bilo človeku že takrat, in mu je še danes, simbol življenja. Genealogije človeških prednikov najdejo svoj simbol v drevesu in njegovi razvejanosti.

V vrtu dreves, kjer je dal človek vsem stvarem imena, je našel tudi že štiri osnovne prvine materije: zemljo, vodo, ki je kot potok tekla skozenj, zrak in ogenj; in se je podal hkrati na pot v iskanje petega elementa, za kvintesenco vsega bitja, za kamnom modrecev.
V tem so nakazani koraki civilizatoričnega napredka, ki pa hkrati pomenijo postopno izrabo gozda z ene strani in z druge prav tako postopno odtujevanje od gozda. Vse to je imelo za posledico motnjo ravnovesja v naravi in rastočo potrebo po novi adaptaciji in zopetni vzpostavitvi ravnovesja med človekom in okoljem.

Z vsem tem so se človeštvu odnosi večkratno prepleli. Živalstvo pozna pravzaprav čisto biološki odnos do gozda, saj ostaja za vedno zgolj biološko bitje. Človek pa kot kulturno bitje dobiva zaporedoma tudi še vedno bolj posebno gospodarsko in prek tega tudi tehnološko razmerje do gozda. Vse to je pripeljalo do vedno bolj zamotanih okoliščin, tako da se moderni človek znajde že pred posebnim ekološkim odnosom do gozda in njegovo sodobno problematiko.

Odlomek iz knjige: Za človeka gre, Izbrana razmišljanja, 1991

(Odlomki iz knjige objavljeni z dovoljenjem Inštituta Antona Trstenjaka)



Ključne besede: Anton Trstenjak  ekologija  gozd  izbrana razmišljanja  Za človeka gre 



Poučna in prikupna slikanica o poletnem najdaljšem dnevu in najkrajši noči. S pomočjo zgodbice se otroci seznanijo s poletnim solsticijem in nekoliko čarobno kresno nočjo, ko svetijo kresničke in glasno prepevajo žabe v ribniku.
V slikanici Pripoved o zeleni pomladi že odmeva pomladna budnica. Živali se prebujajo iz zimskega spanja.
Spoznavanje velikih in malih tiskanih črk slovenske abecede skozi igrivo opazovanje in prepoznavanje žuželk
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Umetnost je harmonija, vzporedna z naravo.

Paul Cezanne