Natisnite    Pošljite prijatelju

Degradacija okolja ogroža nacionalno varnost

Katera vojska lahko ustavi puščavo?

Dandanes vemo, da okoljski problemi postajajo vse bolj predmet analiz ekonomskih in političnih sistemov, uveljavljenega položaja znanosti in tehnologije v družbi, nadalje vprašanje strukture družbe, prevladujoče ideologije in pogleda na svet ter norm in vrednot, ki prevladujejo v določeni družbi.

Ugleden poznavalec okoljskih problemov, Norman Myers, je v svoji knjigi, ki govori o temeljnih vprašanjih nacionalne varnosti, dal dovolj zgovoren podnaslov Okoljski temelji politične stabilnosti. V njej piše (cit.):

" Ne moremo poslati bataljonov, da nam ustavijo napredovanje puščave; ladjevje vojne mornarice ne more preprečiti naraščanja gladine svetovnih morij; z bojnimi letali ni mogoče zadržati učinka tople grede!"

Norman Myers nazorno prikazuje, da okoljski problemi kaj hitro povzroče zdravstvene težave prebivalstva in hude ekonomske in socialne pretrese, ki z lahkoto prerastejo v prvovrstne politične probleme. Tako nastali politični problemi pa se dramatično odražajo na nacionalni varnosti države. Dosežena stopnja nacionalne varnosti države torej ni le predmet, ki si ga že tradicionalno lastita vojska in policija, ampak postaja vse bolj posledica uničevanja okolja.

Tudi politična stabilnost države se ne meri le s stopnjo dosežene demokracije in samoorganizirane civilne družbe. Vse bolj  in bolj je odvisna od povratnih učinkov degradiranega okolja na prebivalstvo. Vladajoče elite, ki se tega še ne zavedajo, bodo kaj kmalu imele opravka s hudimi problemi v lastni državi.

Hamletovski sindrom

Paul Harrison v svoji sijajni knjigi Tretja revolucija govori o hamletovskemu sindromu sodobne civilizacije. V vsem znani Shakespearovi tragediji je imel Hamlet le še slabo polovico časa, da je končno ubil Klavdija. Klavdij je bil ubit, toda umrl je tudi Hamlet. Harrison se sprašuje: ali je človeštvo sposobno razrešiti lastni hamletovski sindrom.

Rešitev vidi le v tretji veliki revoluciji človeštva. Prvi dve, industrijska in agrokemijska, sta namreč povzročili katastrofalno okoljsko krizo vsega planeta. Tretja revolucija mora biti revolucija, ki bo prinesla sonaraven razvoj človeštva. Temelji te revolucije so predvsem ustavitev rasti svetovnega prebivalstva, trajnostno zajemanje naravnih virov in ukinitev tehnologij, ki uničujejo zdravje in naravno okolje.

Uničevalci kot rešitelji

Skokovita rast svetovnega prebivalstva ni težava sama po sebi, ampak je v tesni povezavi s potrošnjo dobrin in stopnjo tehnološkega razvoja.  Zadaj stoje še številni prepleteni dejavniki, ki vplivajo na vse tri skupaj ali vsakega posebej.

Zagovorniki agrokemično podprtega industrijskega kmetijstva se danes prikazujejo kot edini rešitelji človeštva pred lakoto in pomanjkanjem. Trdijo, da brez rabe težke mehanizacije, kemičnih gnojil in pesticidov ni moč prehraniti vse številčnejšega človeštva. Poglejmo pa si še drugo plat medalje.

Prvo milijardo je človeštvo doseglo leta 1820, drugo šele v letu 1930, tri milijarde nas je bilo leta 1960. Potem je sledila prava eksplozija: četrta milijarda leta 1974, peta 1987, število šest milijard naj bi dosegli 1997 leta. Industrijski koncept kmetijstva je s silovitim povečanjem proizvodnje hrane na enoto površine obdelovalne zemlje povečal količino razpoložljive prehrane. Človeštvo se je odzvalo tako kakor vsako drugo živo bitje. Človekov reprodukcijski  potencial se je hitro pokazal v povečanem številu potomstva zaradi manjšega odpora okolja. Zmanjšan odpor okolja se je v tem primeru pokazal kot povečana količina razpoložljive hrane.

Ob tem je treba poudariti velik pomen medicine, ki je z imunizacijo prebivalstva, razvojem široko dostopne antibiotične terapije in splošnim izboljšanjem sanitarno-higienskih življenjskih razmer zmanjšala predvsem umrljivost otrok, s tem pa poleg agrokemične revolucije največ pripomogla k eksplozivnemu povečanju števila ljudi.

Prav agrokemična revolucija je torej tisto zlo, ki je z obiljem hrane omogočila demografsko eksplozijo človeštva. Posledica kemičnih manipulacij s kulturnimi rastlinami je sicer res precej večja proizvodnja hrane, toda ta je po drugi strani nekakovostna, brez osebne prehrambene vrednosti in celo zdravju škodljiva.

Omenil sem zlo agrokemične revolucije in to zlo je razvidno v uničevanju rodnosti prsti, eroziji tal, širjenju puščav, lakoti v svetu nerazvitih, podhranjenosti in zdravstvenih težavah razvitih, povečanju števila denenerativnih obolenj in grožnji genske degeneracije človeštva. Kje so torej danes silni blagoslovi "zelene revolucije", kakor tudi imenujejo agrokemično tehnologijo industrijskega kmetijstva?


Ni jih, kajti danes je svetovni sistem prehrane zamajan do temeljev. Koncept industrijskega kmetijstva, ki je povzročil svetovno demografsko eksplozijo, je predrag, preveč občutljiv in nestabilen ter preveč rušilen za okolje in človekovo zdravje, da bi mu lahko zaupali izvedbo še ene "revolucije".

Požar na barki

Iluzije, da bodo genteh organizmi rešili svetovne probleme lakote, zdravja in okolja, trosi predvsem kapital, ki vidi v tej dejavnosti le čisti profit. Za kapital pa je že dolgo znano, da ne vidi drugega kot stanje na svojem  računu. Genteh je tehnološka fikcija in prevara, ki poskuša reševati obstoječe probleme človeštva na način, ki bo te probleme še bolj zaostril.

To je norost, podobna dejanju morjeplovca, ki mu na oceanu zagori barka in poskuša požar v paniki pogasiti s prvo posodo tekočine, ki mu je pri roki. Obupani morjeplovec zanesljivo ve le to, da je v posodi tekočina, ne preveri pa, ali je v njej bencin ali voda. Če pograbi ročko z bencinom, bo požar hitro in zanesljivo uničil barko in kapitan bo prepuščen smrti v valovih oceana. Če pa pograbi posodo z vodo, bo požar morda celo pogasil. Morjeplovec se v svoji ihti ne zaveda, da pluje v oceanu vode, ki mu omogoča zanesljivo rešitev pred požarom.

Človeštvo je v marsičem podobno mornarju, ki stoji pred usodno odločitvijo, pred tveganimi izbirami za svoje preživetje.
V oceanu preživetvenih možnosti, ki nam jih nudi narava, na barki svoje civilizacije, smo pograbili ročko bencina. Skrajni čas je, da jo odložimo in se zazremo v širjave in globine narave. V njej tičijo odgovori na vsa vprašanja naše sedanjosti in prihodnosti.

Zavedati se moramo, da je usoda naše civilizacijske barke v celoti odvisna od valov oceana, ki nas obdaja, od valov življenja, katerega del smo.
 
(Odlomki  iz knjige: Nespametni bodo žejni)

Priporočljivo branje: >>> Zaton Prometejeve dobe / Anton Komat  & >>> Pesticidi / Anton Komat