Ekološki odnos do gozda
21.03.2020 | Avtor:
dr. Anton Trstenjak"Ne gre več za nasprotje med svetlobo in senco, marveč za združitev in skladje nasprotnih lastnosti, ki jih skrivajo v sebi narava in tehnika, gozd in mesto; saj ravno gozd daje vselej tudi sence, skozi katere prodirajo sončni žarki."
Tako pa s škodljivimi posegi industrije v naše gozdove vedno bolj izzivamo docela nov odnos do gozda, ki je bil v prejšnjih časih človeku docela neznan, to je namreč tipično moderna ekološka problematika, pred katero se je znašla moderna družba.
Ekološki pristop k gozdu je pravzaprav skupni imenovalec, na katerega lahko spravimo vse doslej imenovane razsežnosti.
Z ekološkim razmerjem do gozda pravzaprav sklenemo celotni krožni tok razvoja: v začetku je bil izhod iz vode v gozd, potem izhod iz gozda v polja in mesta in končno zopetni povratek v gozd.
Seveda ne gre več za prvotno napetost med "noter in ven", marveč za zopetno vzpostavitev in harmonijo med divergentnimi smermi, se pravi med naravo in tehniko.
Ne gre več za vprašanje, ali v gozd ali iz gozda, marveč za večkratno diferencialno razmerje, ki si ga je človeštvo v premenah časa ustvarilo v svojem odnosu do narave.
Ne gre več za nasprotje med svetlobo in senco, marveč za združitev in skladje nasprotnih lastnosti, ki jih skrivajo v sebi narava in tehnika, gozd in mesto; saj ravno gozd daje vselej tudi sence, skozi katere prodirajo sončni žarki.
Civilizacija, ki je ustvarila drugi pol, tehniko, v tej dilemi, je možna, da se preživi samo na podlagi obeh polov.
Če hočemo vprašanje zopetnega ravnovesja med naravo in tehniko zaokrožiti, moramo ponovno poudariti temeljno resnico: ustvarjalno lahko človek v svojem prizadevanju za življenjsko harmonijo živi samo, če odkrije kamen modrecev, to je zlato sredino, zlati rez med gozdom in mestom, med življenjem in tehniko, naravo in mehaniko, starim in novim soncem in senco, torej med skrajnostmi, kajti vse enostranosti so brez duše, nas dušijo; samo sredina ima dušo, samo ta diha in oživlja.
Velja pa pravilo: s prvim drevesom, ki so ga podrli, se je začela civilizacija; z zadnjim, ki naj bi ga podrli, pa bo civilizacija izumrla.
Odlomek iz knjige: Za človeka gre, Izbrana razmišljanja, 1991
(Odlomki iz knjige objavljeni z dovoljenjem Inštituta Antona Trstenjaka)
Preberite si tudi knjige o vzgoji rastlin >>> Knjige o vrtu in vrtnarjenju
Ključne besede: Anton Trstenjak ekologija gozd izbrana razmišljanja Za človeka gre