Natisnite    Pošljite prijatelju

Globoki stoki,
jesenskih gosli zvoki
me navdajajo
z boljo in z njo
srce plašno
opajajo.

In ko trpko
udari kladivo,
duši me in bledim;

spomin budi
mi prejšnje dni,
bridko ihtim.

In čisto nem
z zlim vetrom grem,
sem mu igrača,
in me zdaj sem, zdaj tje,
ko mrtev list obrača.